Uvod v novo rubriko Šahovske misli: knjigam nasploh in šahovskim knjigam posebej se podobno godi – oddaljevanje »Gutenbergove galaksije« traja že od zmagovitega pohoda množičnih medijev v drugi polovici XX. stoletja. Pospešuje se le hitrost oddaljevanja. (Izraz »Gutenbergova galaksija« je skovanka Marshalla McLuhana in obenem naslov zdaj že znamenite knjige iz leta 1962. Kanadski filozof McLuhan je že takrat dojel, da bo Gutenbergov izum tiska z novimi tehnologijami postal samo še kulturni relikt preteklosti. – V tem oklepaju seveda ni prostora za razpravo o tem, kako je McLuhan revolucioniral medijsko in eo ipso komunikacijsko teorijo.) Današnji rodovi zaslonskih ljudi nimajo več niti malo sentimentalnega odnosa do nekaj stoletij stare kulturne dobrine. Čeprav (šahovske) knjige še obstajajo, jih še tiskajo in nekateri jih še beremo – se jim čas vseeno izteka. Ob zaenkrat še delujoči založniški knjižni produkciji se v ozadju dogajajo množične deportacije knjig iz stanovanj pokojnih bralcev. V Mariboru imamo Ciproš, veliko prenatrpano zbirno taborišče za deportirane knjige, »podružnice« so po antikvariatih po vsej Sloveniji… Tako pač je.
Šahovske knjige niso izvzete iz globalnega trenda digitalizacije vsebin in »ekranizacije« branja oziroma tega, kar je od branja sploh ostalo. A knjigam še ni dokončno odklenkalo. Vmesni hibridni rodovi berejo poleg knjig vse bolj tudi elektronske knjige. In vsemu zapisanemu navkljub uvajamo rubriko, posvečeno šahovskim knjigam: naj postane knjižni svetilnik v digitalnem mr(a)ku – vabljeni k pisanju prispevkov o šahovskih knjigah iz preteklosti in sedanjosti, takim, ki so na vas naredile največji vtis v času šahovske rasti, morda takim, ki se vam zdijo pomembne za vse čase … Ali pa o (naj)novejših, ki so vzbudile vašo pozornost. Dobrodošli!
Vzporednice med šahom in življenjem
Knjiga, o kateri bom pisal v tem prvem prispevku, odkriva žanr, ki je vseprisotna stalnica v zapisih o šahu že skoraj 1000 let! Da, da. Od prvih zgodnjesrednjeveških »moralk« prek pridig dominikanca Jacobusa de Cessolisa, Franklina do Kasparova (Šahmaty kak model’ žizni, pri nas je knjiga znana pod naslovom Umetnost pravilnega odločanja) in k sreči še dalje. Vzporednice med šahom in življenjem so vodilni motiv številnih del, celo v leposlovju od Cervantesa naprej mrgoli različnih šahovskih metafor. Zapuščina Milana Vidmarja v šahovskih, memoarskih in poljudnoznanstvenih publikacijah je pretkana s to rdečo, no, mislim črno-belo nitjo.
Naj med znamenitejšimi sodobnimi avtorji tega žanra omenim prvega temnopoltega velemojstra. Maurice Ashley je doslej napisal tri knjige (Chess for success, The life-changing magic of chess in predlani še Move by move). Prvi stavek njegove doslej zadnje knjige je nedvoumen: »Razmišljanje, značilno za šahiste, lahko spremeni tvoje življenje.« Ashleyeva vzhičenost nad vzgojno vrednostjo šaha je prav nalezljiva. Njegovo brezmejno šahovsko navdušenje posega v vse sfere znanstvenega, umetniškega in športnega življenja. Med drugimi izpostavlja celo košarkarskega velemojstra Luko Dončića, ki »posveča ure in ure igranju šaha, da se lahko prebije v glave nasprotnikov na igrišču.« In tako naprej. Ne glede na pretiravanja so Ashleyeva dela zanimiva, razgibana in v širšem pomenu besede poučna. Navsezadnje je tudi naslov knjige naše velemojstrice Jane Krivec Improve your life by playing a game (2021), čeprav se doktorica psihologije – jasno – bolj osredotoča na psihološke komponente šahovske igre. Čisto na kratko omenim še delo Reality check (2017), ki ga je Alisa Melekhina značilno podnaslovila z What the ancient game of chess can teach you about success in modern competitive settings. Z avtorico sicer brez pridržkov delim poglede na šahovski apartheid (moški in ženski šah) …
Čeprav to zagotovo ne bo v soglasju z večinskim mnenjem, se moram z nekaj stavki ustaviti še pri Kasparovu. Kasparov je pač »odkril« komercialno nišo s ciljno publiko – menedžerji, perspektivnimi šahovskimi sponzorji. Njegova Umetnost pravilnega odločanja je zmes tehtnih šahovskih spoznanj in kopice duhovnih puhlic v smislu vodnika za poslovneže po šahovnici sveta. Ob vsem dolžnem in zasluženem spoštovanju šahovske ustvarjalnosti Kasparova me njegova knjiga niti približno ni navdušila. Podobni občutki so me prevzemali tudi ob branju njegovih uspešnic o šahovskih svetovnih prvakih pred njim – izjemno globoke analize nekaterih zgodovinskih partij, vsekakor, toda šahovske zgodovine njegovo delo ni obogatilo. Prej bi rekel, da je v zgodovinsko pripoved vnesel še nekaj rumenega in nekritično senzacionalističnega. Tako mislim, da se je zadnji veliki učenec sovjetskega šahovskega patriarha (Botvinika) v obdobju po izgubi naslova svetovnega prvaka preobrazil v šahovskega oligarha, najprej z megalomanskimi političnimi ambicijami, potem pa z novimi prijemi planetarne komercializacije šaha. Njegov učenec Carlsen uspešno nadaljuje delo z razgradnjo vsega, kar v šahu ni rentabilno in profitabilno… A posvetimo se raje prijetnejšim temam!
Šah skozi moje oči
To je naslov knjige srbske velemojstrice Jovane Erić, ki jo bom predstavil bralcem Šahovske misli. Žal je dosegljiva zgolj v angleščini (avtorica bo sicer poskušala najti založnika v Srbiji, vendar ni najbolj optimistična glede tega). Nabavite si jo lahko prek Amazona z mehko ali trdo vezavo ali pa v kindle različici, če imate ta bralnik elektronskih knjig. Naslov s podnaslovom – Lekcije za življenje, skrite na 64 poljih – pove veliko, vendar ne vsega o vsebini knjige.
Kar me je takoj pritegnilo v knjigi Jovane Erić je njena iskrena, samoizpovedna nota brez pretenzij o kakšnih obče veljavnih dokončnih spoznanjih. Že v uvodnem poglavju nakaže svoj odnos do tega, kar sem pred časom poimenoval »povampirjenje šaha«. Šah je seveda boj (Lasker), boj, ki ga bojujemo proti nasprotniku, vendar ga bijemo tudi sami s seboj. Ko pa se ta športna, tekmovalna prvina šaha maligno razraste čez vse druge, je šah povampirjen. Z besedami Jovane Erić: »Stave se višajo in nenadoma neustavljivi pritisk in težnja po zmagi izrineta preprosto radost igranja.« In še: »Ker se šahovnica iz prostora, v katerem eksperimentiramo, začne preobražati v ‘krvoločno’ areno … se nekaj bistvenega izgubi … Poteze postajajo vse manj povezane z igro, ki jo imamo radi, in vse bolj v zvezi s tem, kar je na kocki. Bolj ko se približujemo tekmovalnemu kraljestvu, ugotavljamo, da najbolj šteje nekaj, kar je zasenčilo prave razloge za igro: lakota po priznanju.« (poudarek Jovane Erić). Že teh nekaj drobcev izraža posebno vrednost knjige.
Lahko bi začel tudi z zadnjim poglavjem knjige s pomenljivim naslovom Česa vas šah ne more naučiti. »Šah je lahko zrcalo, učitelj, vojno območje, zavetišče, karkoli že vam ponuja. A ni kompas. Ne more vas naučiti, kako občevati z drugimi ljudmi … To je vaše delo. To je neznano ozemlje, daleč stran od črno-belega kraljestva … a z razumevanjem tega, česar nas šah ne more naučiti, vendarle poglabljamo tisto, kar nas je naučil.«
Bodi dovolj za zbujanje teka po branju, poglejmo si, kako je avtorica zasnovala svojo knjigo. Trije vsebinski sklopi (Otvoritvene refleksije, Refleksije srednje igre in Končnice duha) so samo formalno šahovski, ker spominjajo na običajno razdelitev šahovske partije. O bogastvu različnih šahovskih in življenjskih tem govorijo tudi naslovi posameznih poglavij. Nekaj jih natresem: Predolgo oklevanje je nevarna poteza, Hitro in napačno, Kjer si, ni vedno, kamor spadaš, Vznemirjenje zamegli jasen pogled, Nepotrebna preživetvena drža, Ko jasnost ne zadošča, Ko je igra končana, ti pa še vedno tuhtaš … V vsakem poglavju je dovolj zanimivih in duhovitih misli, čeprav se mestoma zdi, da gre za vrhunsko sprotno improvizacijo.
Kot zgled si poglejmo pobliže prav poglavje z naslovom Ko jasnost ne zadošča. Avtorica se v tem poglavju sprašuje, kako to, da včasih raje izumljamo zapletenost, in zakaj nas preprostost (jasnost) ne zadovolji. »Na čuden način se izmikamo jasnosti in tečemo k svetlobi, medtem ko preganjamo sence, kakor da bi hoteli videti, kdo se skriva za njimi. Običajno gre seveda za naše ponavljanje istih vzorcev z okrepljenim izogibanjem, ker smo alergični na idejo, da je odgovor lahko preprost. Preveč predvidljiv. Preveč statičen. Preveč dolgočasen.«
Zelo prijetno so me presenetile zrele in lucidne misli mlade avtorice o značilnostih tako imenovanih postmodernih ljudi: »Zavračamo neposredne odgovore, ker delujejo ranljivo, preveč enostavno, preveč prozorno. Okrašujemo jih, filtriramo, odmikamo se od njih in maskiramo naš notranji nemir. Preprostost je surova. Iskrenost je gola. In to je lahko zastrašujoče.«
(Ob tem sem se spomnil na najgloblje misli angleškega filozofa Johna Locka o nemiru, napetosti, nelagodju, zakoreninjenem v človeški naravi, s čimer je sicer dokaj suhoparni filozof-eklektik še vedno aktualen.)
Jovana Erić se s svojimi refleksijami pridružuje še vedno aktualnim filozofskim temam: »Kompleksnost postaja ščit, ritual, naš način izogibanja lastni negotovosti, krhkosti in našim lastnim premislekom. Ko so stvari jasne, se ne moremo več skrivati. Jasnost nas izpostavlja nam samim in drugim. (…) Bolj ko kompliciramo, manj vemo. Vsa hrupna odvračanja, s katerimi se opremljamo, nam onemogočajo slišati glas, ki nam ves čas prišepetava odgovor. In tako gradimo zidove okrog jasnosti – pred nami samimi in pred drugimi.«
K temu sledi šahovska ilustracija:
Položaj iz partije Erić-Bai, igrane v Dubaju leta 2023. Avtorica zapiše, da je do tega položaja prišlo po njeni ne preveč dobri igri v otvoritvi, potem pa se je v srednji igri začela »pobirati« s protiigro na kraljevem krilu:
29.Ld2 Tc2?
J. Erić: Pričakovala sem to potezo, in čeprav je bila to prva napaka v kritičnem položaju, se je po mojih izgubljenih priložnostih izkazala kot zelo učinkovita. Preprost umik kralja na varno z 29…Kf8! bi bila najboljša poteza za črnega.
30.Lh6 gh6 31.Dh6 Sf5 32.Lf5 ef5
Pozicijska žrtev je bila očitno intuitivna in – pravilna! Kako pa dalje?
J. Erić: Čeprav mi je bilo jasno, da bi bilo najbolj logično paziti na kmeta na polju d4, s čimer ne bi spustila v igro črne dame, se mi je bleščeče posrečilo prepričati, da bo trdnjava varnejša in koristnejša na f-liniji, in s tem zamudila priložnost za močnejše nadaljevanje napada.
33.Tf3?
J. Erić: 33.Th5! s silno grožnjo Dh7 in Tf5! 33…De6 34.Tf3, po čemer kmet na d4 ne »visi« več, šele zdaj bi bil pravi čas za to potezo. Položaj črnega začne razpadati.
33…Dd4 34.Tf5?
J. Erić: Nadaljuje se serija napak, a za to se je pokazalo, da je odločilna zaradi vezave. Spet bi bilo treba igrati 34.Th5, čeprav je bil pravi trenutek že mimo.
34…De4 35.Tf3 Ta7 36.Th5 (prepozno!) Tac7 37.Dh7 Kf8 38.Thf5 Tf2!
J. Erić: Črni je pravočasno pregrupiral svoje sile in zadal smrtni udarec na drugi strani.
Veliko je bogastva zrelega razmišljanja v knjigi Jovane Erić, a za potrebe te »recenzije« se bom z veseljem posvetil samo še partiji, ki jo je Jovana igrala na Evropskem prvenstvu v Sloveniji. Prisluhnimo in uživajmo v njenih opažanjih in komentarjih!
Erić (2278)-Asadli (2579), Terme Čatež 2022
Siciljanka (B45)
1.e4 c5 2.Sf3 e6 3.d4 cd4 4.Sd4 Sf6 5.Sc3 Sc6
Klasična varianta štirih skakačev v Sicilijanski obrambi. Nisem ravno velika poznavalka dolgih teoretskih potez po jemanju 6.Sc6, zato sem se odločila za preprosto in solidno igro.
6.Le2 Lb4
Najbolj kritično nadaljevanje. Črni razvija lovca, pripravlja rokado in grozi z jemanjem kmeta na e4 – imenitna večnamenska poteza. A kakorkoli že, brez paničarjenja sem vedela, da pač moram rokirati, in če se bo polakomil kmeta na polju e4, se bom vsaj veselila za pridobljeno razvojno pobudo. Bila sem v sozvočju s to svobodno odločitvijo.
7.0-0 Lc3 8.bc3 Se4
Moj nasprotnik je nemudoma pograbil kmeta in se umaknil od šahovnice, s čemer je bržčas želel poudariti svojo dobro pripravo na partijo. Jaz pa sem srknila še nekaj požirkov kave in začela razmišljati, za kakšno pripravo bi lahko šlo in kako bi krenila stran od morebitnih priprav, ne da bi odigrala kakšno nezdravo potezo. Seveda se nikoli ne želim zaplesti v kakšno globoko pripravljeno past. Po krajšem premisleku se mi je utrnilo, da bi hitra mobilizacija lahko bila najboljša izbira.
9.Dd3 d5 10.La3
Če imate lovski par, ne oklevajte z uspešnim aktiviranjem; nadaljevala sem s pritiskom na črnega, tako da mu preprečujem takojšnjo rokado in obenem končam otvoritveno mobilizacijo. Bistveno pri ohranjanju pobude je, da se ne obiraš, sicer pobuda hitro izpuhti.
10…Se7 11.c4
Po menjavi na polju c3 se je bela kmetska struktura zdrobila, kar opravičuje tako zgodnjo menjavo lovca za skakača – še posebej, ker je črni zaslužil še središčnega kmeta. Pa vendar je razvojna prednost in aktivnost figur prav tako pomembna, vse dokler je na šahovnici dovolj uporabnih figur in oslabljeni kmetje ne postanejo lahke tarče. A črni mora opraviti pomembnejše stvari: spraviti v igro več figur ali roširati. Dobro sem se počutila, vedoč, da ni lahko igrati pod pritiskom – četudi sem jaz tista, ki pritiskam. Logično mi je bilo, da se znebim podvojenega kmeta in razrahljam položaj v središču.
11…0-0 12.cd5 ed5 13.c4
Razpletam položaj v središču in odpiram linije za delovanje mojih trdnjav.
13…Te8 14.Tad1 Sg6 15.cd5
Z idejo, da bom po jemanju z Dd5, igrala Sb5 – ta položaj se mi je zdel obetaven. Računalniški program ni tako optimističen glede moje presoje med partijo, toda moj nasprotnik je izbral bolj konkreten prijem.
15…Sf4
15…Dd5 16.Sb5 De5 (16…Dd3?? 17.Ld3+- preveč groženj) 17.Dd4 Lf5 in črni se pravočasno razvije ter obdrži materialno prednost. Lovski par je dobro nadomestilo, toda pobude ni več.
16.Df3 Dh4?!
Ta poteza me je presenetila, saj je sploh nisem upoštevala. Ker je moj nasprotnik izvajal poteze zelo hitro, me je na kratko zaskrbelo, ali sem morda kaj spregledala. Spet sem pritisnila gumb proti paniki in si rekla, da bom mirno verjela temu, kar vidim pred seboj. Ko ni vzel kmeta na d5 takoj, mi je postalo jasno, da me hoče prestrašiti z nekakšnim napadom na kraljevem krilu. A nisem videla prave nevarnosti – položaj mojega kralja je vendar čisto stabilen. Morda so videti bela polja okrog kralja nekoliko sumljiva, vendar je vse lahko ubranljivo.
17.Tfe1 Sf6 18.g3
V tem trenutku sem se počutila presrečna, ker je kmet na polju d5 preživel pa še lovski par mi je ostal – le da me ne doleti kakšen gnusen mat.
18…Sh3
Sklepne misli
Saj ste že slišali za suspenz? Zagotavljam, da vam ne bo žal denarja za nakup knjige Jovane Erić – ne samo zaradi radovednosti, kako se je razvijala ta zanimiva partija iz prvega kroga Evropskega prvenstva. Ne, seveda ne: da sežejo po tej knjigi, toplo priporočam tako mlajšim šahistom, ki se šele mojstrijo v veščini igranja šaha, starejšim, bolj izkušenim, pa prav tako zaradi toliko zrelih in globokih premislekov v zvezi s šahom in življenjem. Kogar ne zanimajo samo šahovske in ratinške točke, kdor je šah vzljubil zaradi njegove »intelektualne lepote«, bo idealen bralec te knjige!
