Neuradnemu zmagoslavju digitalnega razpismenjevanja – analfabetizacije – navkljub je jezik še vedno naš kolikor toliko skupni svet. Predvsem preteklost se lahko odraža in izraža zgolj v jeziku: zgodovina – interpretacija preteklosti – je v osnovi pripovedovanje zgodb. V slovenščini je pojem »zgodovina« nastal iz prvotne »povestnice«; v hrvaščini je po dogodivštini in događajnici iz XIX. stoletja le ohranjen praslovanski koren »povijest«, v srbščini pa prevladuje pojem, ki se drži grškega izvirnika – »istorija«. (A moram opozoriti, da starogrški pojem ἱστορία pomeni poizvedovanje, preiskovanje, raziskava še preden je postal zgodba.) Za slovensko zgodovinopisje pomembno delo ima krasen naslov: Historie ali Dogodivšine štajerske zemle iz leta 1844 – avtorja Antona Krempla (1790-1844), duhovnika, narodnega buditelja in zgodovinarja.
Dogodivščine so v današnji jezikovni rabi skoraj izključno samo to, se pravi dogodivščine, morda še malo pustolovščine (avanture) … Krempl, ki je delo »vkupspravil ino vundal« v gajici (!) pa uporablja ta pojem kot sinonim za povestnico – današnjo zgodovino. Zgodovina je najprej seveda ustno ali pisno pripovedovanje o tem, kdaj, kaj, kje in kako se je zgodilo, kdo je deloval v preteklih dogodkih. Torej smemo domnevati, da je zgodba nastala iz tega, kar se je tako ali drugače zgodilo. Evropsko zgodovinopisje se namreč začenja s Herodotom iz Halikarnasa (485?-420?) in njegovim delom v devetih knjigah, naslovljenim »Zgodbe«. Ob nekaterih digresijah se Herodot osredotoča na perzijsko in grško zgodovino, »da ne bi s časom zamrl spomin na to, kar se je godilo po svetu, zlasti pa, da bi se ne pozabila velika, občudovanja vredna dejanja tako Helenov kakor Barbarov, in zakaj je prišlo do vojne med njimi.« »Oče zgodovine« se torej že pred poltretjim tisočletjem ukvarja z iskanjem in zapisovanjem zgodovinske resnice. Kakor je pač zmogel in znal, vendar še za preštevilne publiciste XXI. stoletja na nedosegljivo visoki ravni! Samo še ena navedba iz Herodotovih Zgodb: »Kot poročevalec sem dolžan poročati o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela se hočem držati v vsem svojem poročilu.« (Herodot 7, 152)
Herodota in njegovega mlajšega sodobnika Tukidida upravičeno štejemo za začetnika zgodovinske vede. Predpogoj za to je bil izpolnjen: odmik od religioznih mitov in sekularnih legend z zahtevo po kritičnem pretresu razpoložljivih virov. Tako se je začelo …
Andaluzijska zgodovinopisna strast
Čemu ta skoraj narodno-buditeljski antično-historiografski uvod v zgodovinsko šahovsko rubriko? Hm, knjiga, o kateri bom tokrat pisal ima naslov The stories, games, and intrigues of Capablanca & Alekhine. (V starinskem Kremplovem slogu bi lahko brali naslov kar Dogodivšine, igrače in miškulance …) Lani je osvojila tretje mesto na lestvici za šahovsko knjigo leta 2025, gre pa za prevod dela iz španščine Las historias, partidas e intrigas de Capablanca & Alekhine andaluzijskega šahista, trenerja, komentatorja, youtuberja, blogerja in navsezadnje publicista Luisa Fernandeza Silesa.
Avtor ni več rosno mlad (rojen leta 1971), pred nekaj leti se je začel zanimati za šahovsko zgodovino in njegove Zgodbe, partije in spletke o Capablanci in Aljehinu so ustrezen naslov obsežnega dela, ki se spogleduje s šahovsko zgodovino prve polovice minulega stoletja. Priznam, da nisem veliko pričakoval od internetnega kričača in zabavljača. Po prebiranju hvalospevov o tej knjigi sem se vendarle odločil za tveganje: naročil sem precej drago knjigo (trda vezava, kvalitetna izdelava) in se poglobil v branje … In res: z zmanjšanimi pričakovanji si veliko manj razočaran, kakor nas poučuje znano reklo. Bolj korektno, predvsem pa bolj pravično, zapišem, da pravzaprav sploh nisem razočaran. Silesove Zgodbe, partije in spletke so zelo solidna kompilacija številnih bolj in manj znanih virov o dosmrtnem rivalstvu med Capablanco in Aljehinom, njunem osebnem odnosu v razponu od leta 1913 do 1942 ter zapletenih vprašanjih o slogovnih in ustvarjalnih pa tudi osebnostnih razlikah. Siles piše, kako je nastala zamisel o članku na to temo, ki jo je hotel razširiti še na druga izrazita rivalstva v zgodovini šahovskih tekmovanj. Toda članek se je razrastel čez vse še objavljive okvire, nastajala je vse daljša in daljša razprava, dokler se njegova »nosečnost« ni končala z rojstvom knjige s skoraj štiristo petdesetimi stranmi …
Siles se na Instagramu predstavi takole: »Sem mojster Luisón in z veseljem s svojo šahovsko strastjo okužim tudi druge.« Kako se je »maestro Luisón« lotil dela? Začenja z letom 1913, v katerem sta se bodoča tekmeca spoznala, in spremlja njun odnos od začetnega malodane prijateljskega vse do poznejšega izrazito tekmovalnega, bolj ali manj sovražnega odnosa. V pripovedovanje vpleta zapise iz takratne šahovske publicistike, citira memoarsko literaturo in splošna dela o šahovski zgodovini dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Posebno pozornost posveti izbranim šahovskim partijam, vseh skupaj se jih je v knjigi nabralo skoraj sto, ki jih poskuša narediti zanimive in poučne. Knjiga je okusno opremljena z dokumentarnim slikovnim gradivom. Pred vsakim poglavjem je velika dvostranska slika iz obdobja, o katerem v njem piše; največkrat glavna junaka, so pa tudi arhivske slike drugih udeležencev na turnirjih (na eni je ob šahovnici med Aljehinom in Capablanco tudi Milan Vidmar – New York 1927).
Prvo poglavje uvaja zgornja znamenita slika (uporabljena tudi za naslovnico knjige) v ujetem popolnem trenutku pred neizogibnim koncem partije: melanholični, ne pa tudi v usodo vdani izraz na Aljehinovem obrazu, ki gleda stran, ker tudi tako »vidi«, kaj se bo zgodilo, in nekoliko za fotografijo zaigrana zbranost Capablance tik preden bo na šahovnici izvedel potezo Sf4 – mat …
Aljehin je na potezi – na sliki z razlogom gleda nekam v globine vulkana (vase!), ki bo čez krepko desetletje izbruhnil v šahovskem svetu!
Vsekakor moram poudariti in pohvaliti avtorjevo »zgodovinopisno distanco«; nikakor se ne opredeljuje z osebnim odnosom do obeh tekmecev, edino v epilogu knjige se o tem vsaj malo izreče.
Njegovo delo, pravi, ni namenjeno osebni presoji o tem, kdo je bolj »kriv« za njun do odkrite sovražnosti zastrupljen odnos. Silesu je bilo več do tega, da ob ozadju časa, v katerem sta delovala, in upoštevanju velikih osebnostnih razlik zase (in za bralce!) ohranja najboljše, kar sta Capablanca in Aljehin zapustila kot šahovsko dediščino prve polovice XX. stoletja. Z besedami mojstra Luisóna: »Capablanca in Aljehin sta bila popolno nasprotje v njunem odnosu do šaha. Kubanec je bil čisti talent in za večino njegove kariere je veljalo, da ni kaj prida verjel v treninge ali globoke otvoritvene priprave. Po končani – ali samo prekinjeni – partiji je brž pozabil na 64 polj in odhitel na partijo kart ali biljarda. Aljehin pa je mislil samo na šah. Neutrudno je delal, neskončno analiziral in ljubil igro, kakor more le umetnik ljubiti svojo umetnost. Šah je zanj osmišljal življenje. Eden je bil obseden s tem, da postane svetovni prvak, medtem ko je izgledalo, da drugi naslova, dokler je bil svetovni prvak, niti ni znal prav ceniti. Usojeno jima je bilo, da postaneta sovražnika. Čeprav seveda imam osebno mnenje o njima in njunem odnosu, čeprav sem po preučevanju njunih biografij, člankov in turnirskih knjig nekomu bližje, mi je ljubše častiti spomin na najboljše strani pri obeh: Capablancov talent in Aljehinov umetniški čut. Jasnost šaha pri enem in ogenj na šahovnici pri drugem.«
Odnos izražen s potezami
Od vseh partij, ki jih je Siles komentiral za knjigo o Aljehinu in Capablanci, sem za bralce Šahovske misli sam izbral zelo dolgo 11. partijo dvoboja za svetovnega prvaka (Buenos Aires, 6. oktober 1927). Z zmago v tej partiji je Aljehin ne samo izenačil, nakazal je tudi, da bo dvoboj odločen bolj z nepopustljivo voljo po zmagi, kot izključno šahovskimi veščinami, na katere se je Capablanca (neupravičeno) preveč zanašal. Vsi komentarji so Silesovi.
Capablanca-Aljehin
Damin gambit (D52)
1.d4 d5 2.c4 e6 3.Sc3 Sf6 4.Lg5 Sbd7 5.e3 c6 6.Sf3 Da5 7.Sd2 Lb4 8.Dc2
8…dc4
Aljehin ni ponovil poteze 8…0-0 iz sedme partije dvoboja.
9.Lf6 Sf6 10.Sc4 Dc7 11.a3 Le7
Črni je zadržal lovski par in se opira na misel, da se bo kljub nekoliko stisnjenemu položaju po udaru v središču vendarle sprostila njegova moč.12.Le2 0-0 13.0-0
13…Ld7
Zanimiv bi bil tudi takojšnji sunek s 13…c5 14.Sb5 Db8 15.dc5 Lc5 16.b4 Le7.
14.b4 b6 15.Lf3 Tac8
Pomembno vprašanje se postavlja glede postavitve belih trdnjav. Capablanca se je odločil za postavitev na liniji c in d, toda prav tako dobro bi bilo tudi, če bi ju razpostavil na liniji b in c.
16.Tfd1 Tfd8 17.Tac1 Le8
Značilna poteza za črnega v tovrstnem položaju, kjer je natančno manevriranje ključno zaradi pomanjkanja prostora. Lovec s polja e8 še vedno ščiti oslabljenega kmeta na polju c6. Z umikom lovca postane črna trdnjava na d8 bolj učinkovita in omogočen je pritisk na središče. Nekateri strokovnjaki, med katerimi izstopata Bronštejn in Kasparov, so bili mnenja, da je imel Aljehin globlje razumevanje teh položajev zaradi modernejšega pojmovanja. V tem pogledu so posebej pomenljive besede Kasparova: »Capablanca, ki je ostal ujetnik tradicionalnih konceptov, je ta položaj ocenjeval v korist belega.« Resnici na ljubo tudi Stockfish 17 daje prednost belemu.
18.g3
18.e4 se kaže kot naravna poteza za povečevanje prostorske prednosti. Šahovski motor za črnega predlaga nenavadno žrtev kmeta 18…a5 19.ba5 Sd7 20.ab6 Sb6 in Stockfish ocenjuje položaj kot izenačen, verjetno zaradi tega, ker ne predvideva, da bo beli kmet na a liniji preživel. Preveč subtilno za človeško oko.
18…Sd5 19.Sb2 Db8 20.Sd3 Lg5 21.Tb1
21…Db7
Črni hoče prestaviti damo drugam, čeprav deluje postavitev dame na diagonalo, kjer je beli lovec, nekoliko nenaravno. 21…Se3 22.fe3 Le3 23.Kg2 Ld4 bi bila zanimiva žrtev figure za tri kmete.
220000
Morda je bil Capablanca v skrbeh zaradi omenjene žrtve in zato raje zavzema prostor v središču. 22.a4 z nadaljevanjem pritiska bi vsekakor zaslužilo pozornost. Resda lahko črni še vedno komplicira igro z 22…Se3 23.fe3 Le3 24. Kg2 Ld4, toda po 25.Se2 Lf6 je beli v prednosti. Z damo na diagonali a8-h1 se ta taktični izpad ne zdi prav učinkovit za črnega.
22…Sc3 23.Dc3
23…De7
Motor predlaga 23…c5 24.bc5 (24.dc5? La4) Lc6 25.Te1 Lf6. Težave belega se začenjajo zaradi moči lovskega para, ki cilja na središčne kmete. Igra bi se lahko nadaljevala s 26.e5 Lf3 27.ef6 Lh1 28.f3 Lf3 29.Se5 Lh1 30.Tb2 gf6 31.Sg4 Df3 32.Se3 Dc6 z enako igro.
24.h4 Lh6 25.Se5 g6
26.Sg4 Lg7 2700000 h5 28.Se3
28…c5!
V pravem trenutku odpira položaj in rahlja belo središče.
29.bc5 bc5 30.d5 ed5 31.Sd5
31…De6
31…De5 izgubi zaradi 32.De5 Le5 33.Se7.
32.Sf6
Če bi beli poskušal z aktiviranjem po 33.Tb7, potem 32…Td7 zapira to možnost in forsira nadaljnje poenostavitve 33.Td7 Ld7 z izenačenjem.
32…Lf6 33.ef6 Td1 34.Td1
Kateri kmet je močnejši, črni prosti kmet ali beli »klin« na polju f6, ki lahko postane sestavni del matne mreže? Po Stockfishu je položaj povsem izenačen.
34…Lc6 35.Te1 Df5 36.Te3 c4
Za zdaj se je črni prosti kmet že premaknil za eno polje.
37.a4 a5 38.Lg2 Lg2 39.Kg2 Dd5
40.Kh2 Df5 41.Tf3 Dc5 42.Tf4 Kh7 43.Td4 Dc6
43…Df5 44.Tf4 Dc5 45.Td4 z remijem je bilo na dlani.
44.Da5
44…c3
44…Df6 45.Tf4 Dc6 46.Dc3 Dd5 47.a5.
45.Da7 Kg8 46.De7 Db6
S polja b6 črna dama nadzira tako napredovanje prostega kmeta kot polje d8. Prav tako prisiljuje belega v obrambo kmeta na polju f2 pred premikom trdnjave.
47.Dd7??
Ta poteza deluje na prvi pogled naravno, v resnici pa je beli po njej izgubljen. 47.Td7 je bila edina poteza, s katero si beli zagotovi remi. Črni bi se moral po tej potezi zadovoljiti z remijem. Če ne bi hotel ponavljati potez po 47…Df2 48.Kh1, bi z igro na zmago po 48…Tf8?? dobil lep mat v dveh potezah. (Zamisel o nadaljevanju igre na zmago po 48…Df1 49.Kh2 Dc4 se tudi ne bi posrečila po 50.Td8 Td8 51.Dd8 Kh7 52.Df8 De2 53.Kg1! Odločilno je, da črnemu onemogoči šah po f liniji, ker bi potem padel kmet na f6: 53…De1 54.Kg2 De2 in črnemu ne preostane drugega kot ponavljanje potez.) 49.Df8 Kf8 50.Td8 mat.
47…Dc5!
Capablanca je priznal, da je spregledal to preprosto nadaljevanje in da je to bil glavni razlog za njegov poraz.
48.Te4 Df2 49.Kh3 Df1 50.Kh2 Df2 51.Kh3 Tf8
52.Dc6 Df1 53.Kh2 Df2 54.Kh3 Df1 55.Kh2
Če hoče črni zmagati, se mora trdnjava pridružiti napadu na belega kralja; nekaj kar sploh ni lahko doseči.
55…Kh7?
Stockfish nam spet pokaže pot: 55…Df3 56.a5 Kh7 57.Dc4 Df2 58.Kh3 (58.Kh1 c2) Dg1.
56.Dc4?
56.Te7!! vodi k remiju, ker preprečuje premik črne trdnjave. Zato je bila za zmago črnega nujna poteza 55…Df3 namesto Kh7.
56…Df2 57.Kh3 Dg1 58.Te2
Oba igralca delata napake v ekstremno težki končnici, v kateri se znajdejo samo šahovski motorji.
58…Df1?
Črni je ponovno zavil s prave poti. 58…Dh1 59.Th2 Db7, ko dama prekrije zaščito kmeta na polju f7 in omogoči aktiviranje trdnjave. Ena od možnih variant bi lahko bila 60.Tc2 Tc8 61.Da2 Dh1 62.Th2 Df1 63.Tg2 Kg8 64.Dc2 Te8 65.Dc3 Te2 66.Dc6 Dh1.
59.Kh2 Df6 60.a5?
60.Tc2! Te8 61.Kg2 Df5 62.Tc3 z remijem.
60…Td8 61.a6
61…Df1!!
Grožnja Td2 je smrtonosna.
62.De4 Td2 63.Td2 cd2 64.a7 d1D 65.a8D
S štirimi damami na šahovnici se črni izogne matu, ker je na potezi.
65…Dg1 66.Kh3 Ddf1 z mat v naslednji potezi.
Sklepne misli
Ste se prebili skozi to znamenito in za dvoboj med slavnima tekmecema značilno partijo dvoboja? Vsekakor se ji je vredno posvetiti. Izraža ne zgolj osebnostne lastnosti nasprotnikov, ampak predvsem ustvarjalno silo in voljo za zmago, ki je na tako visokem nivoju še kako nujna.
Prvenec šahovske zgodovinske publicistike mojstra Luisóna ocenjujem kot koristno monografijo o zgodovini odnosa med nekaj desetletij najboljšima šahistoma. Capablanca in Aljehin tvorita vrhunec šahovske veščine prve polovice XX. stoletja, njuno dosmrtno rivalstvo pa komaj lahko primerjamo s katerimkoli drugim rivalstvom v zgodovini šaha. Luis Fernandez Siles se je izkazal s kompletiranjem dostopnih virov in je spremljal oba tekmeca v njunem individualnem vzponu, kakor tudi v razkrajajočem medčloveškem odnosu. Avtor – amaterski zgodovinar – se je držal zlatih pravil solidnega zgodovinopisja brez izletov v rumeno tabloidno področje šahovske publicistike, v katerem tako radi čofotajo številni šahovski publicisti, tuji in naši. Zato brez zadržkov pozitivna ocena v upanju, da bodo vsaj nekateri slovenski šahisti posegli po tem delu ter si z njim razširili šahovska in kulturna obzorja.
