Šahovsko društvo Domžale letos praznuje 80 let šahovskega delovanja. Poleg standardnega in dopisnega šaha je treba omeniti tudi problemski šah, ki ga je v klubu zaznamoval predvsem Janez Nastran. Je tudi stalni član slovenske reprezentance problemistov.
Kako je potekala tvoja šahovska pot in kako si se srečal s problemskim šahom?
Spremljal sem objave v rubrikah, ki jih je v glavnem urejal Ljubomir Ugren v različnih časopisih ali revijah: Delo, TT (Tedenska tribuna), Dnevnik, Tovariš. Gostoljubnost časopisov je potem padala iz leta v leto. Slovenija tedaj še ni imela svoje šahovske revije, izhajal pa je Šahovski vestnik na Hrvaškem, ki je objavljal tudi probleme. Takrat še nisem bil član Šahovskega društva Domžale, v katerem sem šele zadnjih 25 let. Probleme sem začel objavljati po letu 1991, ko sem se aktivno vključil v sekcijo slovenskih problemskih šahistov. Čeprav sem se od leta 1978 poklicno ukvarjal z računalništvom, pa to s sestavljanjem problemov ni imelo nobene povezave. Kot šahist sem od leta 1988 do 1998 aktivno igral v ljubljanski delavski oziroma sindikalni ligi za podjetje Belinka. V njej so občasno igrali tudi člani Šahovskega društva Domžale Franci Košir, Boris Skok, pokojni Igor Penko in Bogdan Osolin. Za domžalsko društvo sem nastopal v raznih tekmovanjih. Spomnim se dvobojev s Kamničani in Komendčani, ekipo pa je vodil prav tako pokojni Domžalčan Janez Bizjak.
Kdaj si se začel konkretno ukvarjati s problemskim šahom?
Sledil sem objavam šahovskih problemov in zasledil obvestilo, da bo sestanek šahovskih problemistov v Savskem naselju v Ljubljani, v mansardi Družbenega doma, kjer je imelo sedež Slovensko ekološko gibanje, ki ga je vodil Karel Lipič. V obvestilu je bilo tudi vabilo k udeležbi ljubiteljev problemskega šaha, zato sem se udeležil sestanka. Vodil ga je Marko Klasinc, sin znanega televizijskega novinarja in urednika Tuga Klasinca. Srečanja problemistov smo imeli pozneje tudi na Kolodvorski ulici zraven starega Tišlerja, kjer je kar nekaj let domoval Ljubljanski šahovski klub. Do leta 2005 smo imeli sestanke enkrat ali dvakrat letno, naposled smo za kratek čas dobili prostore v stavbi Metalke v centru Ljubljane, kjer je bila šahovska soba, nazadnje pa v prostorih ob pokritem bazenu v Tivoliju. Gonilna sila slovenskih ljubiteljev problemov sta bila Ugren in Klasinc. Dejavni so bili tudi Janko Furman z Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa Boris Ostruh, ki je bil kasneje vrhovni državni tožilec. Slednji je v mladih letih je sestavil veliko dobrih problemov, potem pa je to opustil. Med člani Šahovskega društva Domžale je) rad reševal šahovske probleme pokojni Artur Jack, ki pa jih ni sestavljal, videl pa se objavljene probleme mojstra Vlada Ivačiča.
Kdaj si pričel tudi sam objavljati šahovske probleme?
Tega sem se lotil že kar na začetku naših srečevanj s problemskimi šahisti. V tem času je bilo organizirano prvo slovensko prvenstvo v sestavljanju šahovskih problemov leta 1993. Tedaj sem zmagal v dveh kategorijah: v ortodoksnem in heterodoksnem delu. Ortodoksni problemi so tisti, ki upoštevajo pravila igralnega šaha. To pomeni, da mora biti pozicija legalna, oziroma, da je do nje teoretično lahko prišlo v šahovski partiji. Heterodoksni problemski šah je zelo veliko področje, ki ima dodatne oblike oziroma pravila, ki niso prisotna v standardnem igralnem šahu. To so pomožni ali bolj ustrezno kooperativni mati, kar pomeni, da črni pomaga belemu, da ga matira, če se pošalim – po najboljših močeh. Tu se pojavljajo precej drugačne teme kot denimo v direktnih matih ali v študijah. Estetska pravila pri sestavljanju so zelo stroga, denimo zahteva se skladnost rešitev, ekonomika figur in podobno. Potem so še samomati, to je vrsta problemov, kjer beli prisili črnega, da ga matira, in študije, kjer ni predpisano število potez, treba je le najti prave poteze. V vsakem primeru je zahtevan rezultat, da beli zmaga ali doseže remi. Slednje pomeni, da je moral biti v na videz slabšem položaju kot črni, vendar pa je našel nek način, kako se lahko reši v remi. V heterodoksnem problemskem šahu obstajajo tudi različne figure, ki niso prisotne v običajnem šahu, na primer take, ki preskakujejo druge figure. Primer heterodoksnih figur so denimo kobilice, ki preskočijo drugo figuro in pristanejo na naslednjem polju za to figuro. Potem so kitajske figure, ki preskakujejo samo takrat, kadar jemljejo nasprotno figuro. Potem so konji, ki skačejo za eno ali pa za dve polji, seveda pod pravim kotom, potem so verzije 1+3 ali 1+4 in podobno.
Uspehe si beležil tudi na mednarodnih tekmovanjih?
Leta 1993 in 1994 sem na državnem prvenstvu dvakrat zapored zmagal v obeh kategorijah, v ortodoksnem in heterodoksnem šahu. Potem teh prvenstev ni bilo več, ker tudi udeležba ni bila ravno velika. Zato sem se angažiral na tujih tekmovanjih, recimo v angleški reviji The Problemist. Pošiljal sem probleme tudi v češke, slovaške, angleške, nemške, nizozemske problemske publikacije in bil marsikje deležen kar nekaj odlikovanj. Glavne so nagrade, ki niso nagrade v dobesednem pomenu, saj ne prinesejo materialne koristi. Število nagrad je različno, odvisno predvsem od števila udeležencev in od ravni natečaja. Podeljujejo se tudi častna priznanja in pohvale. Ocenjuje se kompleksnost problema, lepota, ekonomika in originalnost, kar ocenjujejo sodniki. Leta 1995 sem poslal prvi problem, nato še druge in kmalu sem prejel prvo nagrado na nekem slovaškem tekmovanju s heterodoksnimi figurami. Potem sem začel največ objavljati pomožne mate v angleških problemskih listih, kjer sem sem dobil dve drugi nagradi, pa še enkrat tretjo in četrto nagrado ter več pohval.
Opis prvega predstavljenega problema
Prvi primer predstavlja dvopotezni pomožni oziroma kooperativni mat (angleško »helpmate«). Razpis natečaja je zahteval, da v rešitvi vse poteze (bele in črne) dajejo šah. Problem ima dve rešitvi, ki sta med seboj skladni v pomenu, da imajo posamezne poteze obeh rešitev enako vlogo.
Prva rešitev:
1. Sc2+ Lf4+ 2. Sde3+ Sd6#
Druga rešitev:
1. Sb6+ Sd6+ 2. Sed3+ Lf4# (+ pomeni šah, # pomeni mat).
Sodnikova ocena: Dve zelo elegantni in skladni rešitvi brez jemanja figur, kjer črni v prvi potezi zakrije svojo figuro, v drugi potezi pa druga črna figura nadomesti figuro, ki je igrala v prvi potezi. Podobno vsebino ima več problemov v tem natečaju. Beli igra enaki potezi v obeh rešitvah, a v obratnem vrstnem redu. Zelo lep prikaz predpisane teme!
Specifična tema drugega problema
Imenuje se po srbskemu problemistu Branislavu Djuraševiću in je zelo zahtevna.
Definicija heterodoksnih figur (na diagramu so to figure, obrnjene za 90 stopinj v smeri urinega kazalca): lovec-lev (Bishop-Lion, oznaka BL): lovec, ki mora v vsaki potezi preskočiti eno belo ali črno figuro; trdnjava-lev (Rook-Lion, oznaka RL): trdnjava, ki mora v vsaki potezi preskočiti eno belo ali črno figuro; lev (Lion, oznaka LI): dama, ki mora v vsaki potezi preskočiti eno belo ali črno figuro.
Rešitev:
1. BLg3? A (grozi 2. RLg7# B) 1. … e5 a 2. LIa1# C toda 1. … e6!
1. RLg7! B (grozi 2. LIa1# C) 1. … e5 a 2. BLg3# A 1. … d2 2. BLg5#
1. BLe5? (grozi 2. LIa1#) toda 1. … d2!
S črkami A, B, C so označene bele tematske poteze, s črko a pa črna tematska obramba.
Sodnikova ocena: Umetniška stvaritev z uporabo samo devetih figur – lepa iznajdba. Razpis je bil objavljen na ruski spletni strani www.superproblem.ru, razpisno temo pa je predlagal sodnik Dragan Stojnić iz Srbije. Poleg Djuraševićeve teme je bilo zahtevano, da je ena od štirih tematskih potez dvojna poteza s kmetom. Na ta razpis je prišlo devet problemov, zmagal sem jaz in osvojil prvo nagrado. Na Djuraševićevo temo sem sicer objavil kar nekaj problemov, ki jih je potem poobjavil Slovak Peter Gvozdják v dveh knjigah na temo ciklon (Cyclone 1 in 2), kjer se poteze belega krožno izmenjujejo med fazami, to je med prevarami in/ali rešitvami. V teh dveh knjigah je Gvozdják objavil vse najdene primere različnih krožnih tem. Med fazami se izmenjujejo vloge potez belega, na primer, če v prevari neka poteza nastopa kot začetna poteza ali grožnja, se v rešitvi pojavi kot mat po neki obrambi črnega (temu se reče transfer). Naredil sem osem takšnih problemov v zelo različnih izvedbah. Problema, ki je bil nagrajen in je tu prikazan na diagramu, sicer ni v teh knjigah, ker sta izšli že pred tem. Z enim ortodoksnim problemom (mat v treh potezah) sem nato na isto temo dosegel 4. nagrado v britanskem glasilu The Problemist za leto 2003.
Kako pa ohranjaš stike s problemskim šahom v zadnjih letih?
Zadnjih pet let se s sestavljanjem problemov ne ukvarjam več aktivno. Vzrok je v tem, da sem v že objavljenih problemih prikazal veliko idej in bi se potem samo še ponavljal. Še vedno sem motiviran za nastope na svetovnih ekipnih prvenstvih, kjer sem bil enkrat peti in enkrat sedmi v skupni dvopoteznih matov med 90 do 100 problemi z vsega sveta. Na ekipnih prvenstvih tekmujejo med seboj države, vsak član ekipe pa prispeva svoje probleme. Po navadi so tekmovali različni problemisti: Ljubomir Ugren (že pokojni), Marko Klasinc, Klemen Šivic in jaz. Vsi smo v zadnjih dvajsetih letih standardni člani slovenske reprezentance. Število udeležencev iz posameznih držav ni omejeno, obstaja osem tekmovalnih skupin, v vsaki skupini pa lahko država pošlje tri probleme, od tega se točkujeta dva. Lahko vse tri pošlje en sam posameznik. Smo se tudi malo specializirali, jaz sem bolj za dvopotezne probleme in heterodoksne, ostali pa bolj na večpotezne probleme in študije. Med ekipnimi uspehi je bila Slovenija enkrat med 40. državami na 15. mestu. Nastopale so Rusija, Poljska, Ukrajina, Slovaška, Nemčija in druge. Rusija od napada na Ukrajino naprej ne sme tekmovati, vendar pa številni od njenih problemistov zdaj nastopa za druge države. Rus Aleksandr Kriučkov iz Altajske oblasti, ki živi in dela v Ljubljani, je tako letošnji državni prvak in je že prispeval probleme za svetovno prvenstvo.
