Končano je 27. državno prvenstvo v dopisnem šahu. Zmagal je Borut Komarica in s tem postavil rekord, ki ga bo izjemno težko preseči. To je namreč njegov že četrti naslov prvaka Slovenije.
Udeležba na tokratnem prvenstvu je bila rekordna. Nastopilo je namreč kar 17 igralcev iz vseh koncev Slovenije. Na samem vrhu turnirske table smo bili priče izjemno izenačenemu boju, kjer so na koncu odločale malenkosti. Kar 12 igralcev se je enakovredno potegovalo za naslov prvaka, o čemer govori dejstvo, da je bila med prvo in dvanajsto uvrščenim na koncu le skromna točka razlike.
Državni prvak je po nekajletnem ‘odmoru’ že četrtič postal Borut Komarica iz Raven na Koroškem. Pred tem je najvišji državni naslov osvojil trikrat zapored v letih 2018, 2019 in 2020. Doslej si je rekord po številu naslovov delil s Petrom Karižem, ki je bil v 90-tih letih prav tako trikrat državni prvak.
Prvi štirje so prvenstvo končali z enakim izkupičkom 10,5 / 16. Tako so o naslovu prvaka in prejemnikih pokalov odločali dodatni kriteriji. Na drugo mesto se je tako uvrstil Miran Zupe in Maribora, ki je tudi mednarodni mojster v rednem šahu. Drugi kriterij za razvrstitev je namreč večje število zmag in tu je bil Komarica za eno zmago uspešnejši. Na delitvi tretjega mesta sta pristala Vilijan Leban in Matija Sirk s povsem enakim dosežkom po vseh kriterijih.
Od petega do osmega mesta sledi skupina igralcev, ki je dosegla 10 točk, torej le pol točke manj od zmagovalcev. V tej skupini sta mednarodna mojstra rednega šaha Niko Praznik in Blaž Bratovič. Pridružila sta se jima še perspektivna igralca Boštjan Benko in Darko Počivavšek. Še pol točke manj so zbrali igralci od 9. do 12. mesta: Mitja Pranjič, Gregor Vohl, Marjan Veček in Janko Potrata. Zanimivo je, da so bile med najboljšimi dvanajstimi igralci odločene le tri partije, kar še enkrat pokaže največjo težavo sodobnega dopisnega šaha. Med izenačenimi nasprotniki je izjemno težko zmagati ali izgubiti partijo.
Ostali udeleženci so pristali v ‘spodnjem domu’ turnirske tabele. Peter Černe in Milanko Vržina sta se sicer trudila, vendar najboljšim kljub temu nista bila kos. Preostali igralci se niso izkazali z resnostjo, saj se je večina njihovih iger končala s prekoračitvijo časa.
(Borut Komarica)
Novi državni prvak Borut Komarica je bil rojen leta 1970 v Slovenj Gradcu. Po poklicu je policist, v določenem trenutku pa je začutil, da v življenju obstaja ogromno lepih stvari, ob katerih se počuti srečnega in izpolnjenega in je svojo osnovno kariero zaključil. Mladost je preživljal v delavski družini na Koroškem, kjer se je že v mladih letih spoznaval s šahovskim svetom, saj je bil njegov oče Herbert zagrizen šahist, član lokalnega šahovskega kluba Fužinar. Pot ga je nato vodila v prvi šahovski krožek na OŠ Prežihovega Voranca v Ravnah na Koroškem. Šah je pravzaprav družinska tradicija, saj ga je dobro igral že Borutov dedek Ivan, katerega je z novimi znanji oboroženi Borut začel kmalu premagovati.
Prva tekmovanja v dopisnem šahu so potekala pod mentorstvom lokalnega FIDE mojstra Danila Peruša. Rezultati so bili solidni, kljub temu, da je imel nasproti močno konkurenco z računalniki do zob oboroženih nasprotnikov. Pri dopisni igri je uporabljal lastno znanje in očetove nasvete. Sledil je nekajletni šahovski premor in ker človek šaha ne pozabi, prej ali slej pride trenutek, ko ga začne močno pogrešati … Začel je igrati na spletnem strežniku in uporabljati računalniško tehnologijo. Znanje je pridobival od Danila Koržeta, kateremu je neskončno hvaležen za nesebično pomoč in vse pridobljeno znanje. V dopisni igri je hitro napredoval in osvojil tudi naslov dopisnega mednarodnega mojstra.
Vohl – Komarica
Siciljanka (B97)
1.e4 c5 2.Sf3 d6 3.d4 cxd4 4.Sd4 Sf6 5.Sc3 a6 6.Lg5 e6 7.f4 Db6 8.Dd2 Db2 9.Tb1 Da3 10.e5
Alternativa 10.f5 je v zadnjem času v dopisnem šahu precej manj pogosta.
10…h6 11.Lh4 de5 12.fxe5 g5 13.Le2!?
Malo igrana in povsem neraziskana poteza. Običajno beli izberejo nadaljevanje 13.ef6 gh4 14.Le2 Da5 15.0–0 Sd7 16.Kh1 Dg5 z dinamično, a dokaj uravnoteženo igro.
13…Lb4
14.Tb4!
Žrtev kvalitete je izsiljena in sestavni del variante s 13.Le2 ter edina poteza, ki v tem trenutku ne izgubi.
14…Db4 15.ef6 gh4 16.De3 e5
Beli ima zadostno kompenzacijo v razvitosti svojih figur in nerazvitosti črnega s kraljem v centru. Možno je bilo tudi 16…Ld7 17.Kf2 Sc6 18.Sf5 Kf8 19.Tb1 Da5 20.Sd6=
17.De5 Kd8 18.De3 Te8 19.Dd2 Ld7 20.0–0 Dc5 21.Kh1 Dg5 22.Tf4 h3 23.g3 Kc8 24.Lc4 De5 25.Kg1 Sc6 26.Lf7 Tf8
Beli, ki je ustvaril perspektivno protiigro, v tem trenutku izpušča priložnost za 27.Sd5! Tf7 28.Sb6 Kb8 29.Sd7 Td7 30.Sc6 bc6 31.Dd7=
27.Lc4?! b5 28.Ld5 Tf6 29.Sf3 De7 30.Tf6 Df6 31.Se4 Db2 32.Dh6 Dc2 33.Sfd2 Le8 34.Dh3 Kb7 35.Df5 Dd1
Kaj je v tem trenutku razmišljal Gregor Vohl, ni povsem jasno. Poteza 36.Kf2! ohranja pozicijo v dinamičnem ravnotežju, saj je črni kralj »na prepihu«, črna dama pa nekako nepovezana in izven dogajanja. Poteza 36.Kg2?? omogoča črnemu, da centralizira damo in z njeno kasnejšo menjavo igro pripelje v dobljeno končnico. Po tej napaki je pozicija za belega že povsem izgubljena.
36.Kg2?? De2 37.Kg1 De3 38.Kg2 Td8 39.h4 Kb6 40.Sf3 Ld7 41.Df7 a5 42.Sfg5 De2 43.Df2 Df2 44.Sf2
Črna trdnjava zlahka zadrži napredovanje belih kmetov na kraljevem krilu, istočasno pa ustvarja prostega kmeta na damini strani.
44…Se5 45.Le4 a4 46.Lb1 Lc6 47.Kf1 b4 48.Ke1 a3 49.h5 Sf3 50.Sf3 Lf3 51.h6 Th8 52.h7 b3 53.axb3 Th7 0–1
Zupe – Pranjič
(položaj po 56…Ta8)
57.h6! Kh7 58.Ke5 Kh6 59.Th3 Kg6 60.f5! ef5 61.Tg3 1-0
Značilna dinamična in žrtvena igra drugo uvrščenega Mirana Zupeta! Če se bo črni še nekako izvil iz trenutne matne mreže, bo beli neubranljivo promoviral prostega kmeta na d liniji. Na primer: 61…Kh6 62.Lf7 g5 63.Kf5 g4 64.Kf6 Lf3 65.Lc1 Kh7 66.Lg6 Kh8 67.d7 itd.
(Miran Zupe)
