Dolgoletni predsednik Šahovskega kluba Komenda Franc Poglajen je v mnogo čem zaznamoval novejšo zgodovino šaha posebej na kamniško–domžalskem, ljubljanskem in tudi širšem področju. Je organizator številnih turnirjev, največkrat tudi v vlogi sodnika. Čeprav je upokojen, pa je šahovsko še vedno polno dejaven.
Franc, nedvomno si pustil izjemni pečat na področju šaha, zlasti pri vzgoji mladih šahistov. Opiši nam svoje šahovske začetke.
Morda res, o tem bodo svoja mnenja podali drugi. V četrtem razredu osnovne šole sem se vključil v šahovski krožek na osnovni šoli Komenda-Moste, katerega je vodil učitelj Rudi Ocepek (moj mali bratranec). V sedmem razredu mi je že zaupal skrb za krožek (priprava in pospravljanje figur ter prostora, skrb za red in mir v razredu ter evidenco prisotnosti na krožku). Skupaj sva zapustila osnovno šolo, jaz sem šel na srednjo šolo, on za asistenta na fakulteto.
Kot petnajstletnik sem tri mesece ob sobotah dopoldne obiskoval na Šahovski zvezi Slovenije (nad NAMO) šahovsko šolo (potem je prišla zima in se ni izšlo, da bi se vozil z avtobusom), ki jo je vodil velemojster Bruno Parma. Veliko sem se naučil o igranju šaha, predvsem pa, kako nam je Parma podajal šahovsko snov. Iz tistega časa sem si dobro zapolnil njegove izjave: »Potrebno je igrati počasni šah, zapisovati partije in jih potem doma oziroma v klubu analizirati. Če hočemo napredovati, je potrebno vsako leto odigrati najmanj 50 počasnih partij.« Odigrati okoli 50 počasnih partij v tistem času skoraj ni bilo mogoče, saj ni bilo primernih turnirjev v Sloveniji. To njegovo izjavo pa sem zelo dobro realiziral, ko sem čez nekaj let začel resno delati z mladino.
V drugem razredu srednje lesarske šole v Ljubljani sem se spomladi udeležil šahovskega turnirja in osvojil 3. mesto. Učitelj Vinko Velušček me je opazil in povabil v šahovski krožek na srednji šoli. V tretjem razredu me je Velušček že zadolžil za vodenje krožka na podstrešni sobi šole ter za vzgojo dijakov. Tako sem že učil mlade šahiste, eni so bili skoraj začetniki in jih je bilo potrebno naučiti osnove šaha. Drugi so bili malo boljši, zato sem poskrbel, da so igrali med seboj in da niso izgubili veselja do igranja šaha. Ena zanimivost iz tistega časa. V četrtem razredu je prišel na krožek fant, ki skoraj ni znal igrati šaha, kazal pa je veliko zanimanja. Preko celega šolskega leta se je toliko naučil, da je že dobro igral in nastopil na šolskem turnirju. Po nekaj letih sem zasledil, da je ta dijak osvojil naslov mojstrskega kandidata – delo na krožku torej ni bilo zaman.
Franc Poglajen med vodenjem enega izmed turnirjev mladih leta 1995 v Komedi.
Vodenje šahovskega krožka na osnovni šoli Komenda sta potem vodila Marjan Žnidar in Ciril Križelj. Jeseni leta 1977 sem že prevzel vodenje krožka na osnovni šoli Komenda – Moste in ga vodim že ves čas, razen eno leto, ko sem služil vojaški rok.
mladih leta 1995 v Komedi.
Si dolgoletni predsednik Šahovskega kluba Komenda. Kdaj si prevzel vodenje tega kluba?
Po smrti dolgoletnega predsednika Marjana Žnidarja leta 1996, še nisem želel prevzeti funkcije predsednika. Predsednik je bil Ciril Križelj, jaz pa podpredsednik in dejansko sem opravljal skoraj vse naloge za klub. Predsednik kluba sem postal leta 2006.
Kmalu, ko sem prevzel vodenje krožka na osnovni šoli Komenda-Moste, sem najboljše igralce usmeril v klub in tam začel z njimi dodatno delati. Vrsto let smo imeli šahovske ure ob nedeljah od 9. do 12. ure, v pomoč mi je bila nekaj časa Pavla Košir. V začetku osemdesetih let minulega stoletja smo se že udeleževali občinskih in regijskih tekmovanj in sredi 80-ih let tudi državnih prvenstev.
Tekmovanj je bilo takrat malo, še manj v počasnem šahu. Tako smo leta 1987 pričeli organizirati tekmovanje ODPRTO PRVENSTVO KOMENDE za mlade igralce v počasnem šahu. Ena partija na dan, tempo 2 uri na igralca. Mladi igralci so si nabirali izkušnje, zapisovali partije in uspešno napredovali v šahovskem znanju. To tekmovanje še vedno izvajamo.
Konec 80. let smo posegali v sam republiški vrh. Leta 1989 je Petra Ipavec nastopila na pionirskem prvenstvu Jugoslavije v Obrenovcu in zasedla 12. mesto. Leta 1990 je Petra nastopila na prvenstvu Jugoslavije za pionirke na Palah in osvojila 5. mesto. Leta 1991 je na prvenstvu Jugoslavije za pionirke v Kruševu pristala na drugem mestu, na neuradnem hitropoteznem prvenstvu Jugoslavije pa je celo zmagala. V naslednjih letih so naši člani in članice že nastopali na evropskih prvenstvih, itd.
Leta 2000 smo pričeli s Klubsko šahovsko šolo, ki je potekala skoraj 20 let – do izbruha pandemije kovida. Začeli smo na osnovni šoli Komenda-Moste, nato jo vrsto let izvajali na osnovni šoli Domžale, potem nekaj let na sedežu ŠZS v Ljubljani in nazadnje v stavbi IBM v Ljubljani.
Z leti je klub pridobival vedno več mladih igralcev (nekateri klubi so nehali delati z mladino) in v najboljšem obdobju smo imeli igralce iz celotne ljubljanske regije. Da smo bili uspešni zgovorno pove tudi podatek, da smo imeli eno leto kar 33 mladih igralcev na državnem prvenstvu mladih in kasneje kar 20 igralcev v kadetski ligi. Kovid je naredil svoje, pričeli so delati v ŠD Domžale in v ŠK Ljubljana, tako je bilo mladih igralcev pri nas vedno manj.
Skozi tvojo šolo je šlo torej veliko mladih šahistov, ki so v nadaljevanju zaznamovali slovenski prostor.
Res je, veliko šahistov sem navdušil za šah in jih pripeljal do državnih naslovov. Moja naloga je bila zainteresirati mlade za igranje šaha – »zastrupiti s šahom««, da so že dosegali uspehe, potem sem jih prepustil osebnim trenerjem za individualno delo. Še vedno pa sem skrbel za tekmovanja, omogočal nastope na raznih tekmovanjih po Sloveniji, na državnih prvenstvih, ligah. Več kot 20 let smo poleti redno potovali na Odprto prvenstvo Češke v Pardubice. Mladim igralcem sem omogočil, da so imeli preko 100 počasnih partij na leto. Tako je lahko vsak napredoval v svojem znanju med samo partijo, z analizo partije doma oziroma v klubu in podrobnim pregledom z osebnim trenerjem.
Predsednik ŠZS Tomaž Subotič predaja Francu Poglajnu pokal za najboljši slovenski klub (ŠK Komenda) za leto 2012.
Poleg šahovskega izobraževanja in igranja partij, sem mladim omogočil ogromno druženja, prijateljevanje z drugimi šahisti in podobno. Sem pa vsem mladim igralcem polagal na srce, da se od šaha ne da živeti! Lahko postanejo dobri igralci, mojstrski kandidati ali FIDE mojstri, za kaj več pa se mora jim marsikaj posrečiti, da uspejo. Zato je vedno na prvem mestu šola, ki jo je potrebno uspešno zaključiti, pridobiti ustrezno izobrazbo ter si ustvariti družino.
Po tolikih letih sem zelo vesel, ko srečam nekoč mladega šahista in vidim, da si je uredil življenje (službo in družino), po več letih pa se mnogi spet vrnejo v šah s svojimi otroki.
Med tvojimi učenci in učenkami omenimo Lauro Unuk, Jana Šublja, Jana Marna, Tejo Vidic, pa nič koliko drugih: Bojana Hribarja, Blaža Debevca, Jana Gantarja, Tilena Lučovnika, Katarino Leonardi, Katarino Tomassini in številne druge iz mladega vala denimo Aljošo Kebra, Jerneja Zidarja, Frana Babaroviča, Inti Maček, Martina Permeta in druge. To predstavlja kar dolg in zavidanje vreden seznam.
Veliko mladim igralcem sem omogočil napredovanje v šahu. Ne smemo spregledati Petre Ipavec (sedaj Grošelj) in njene dosežke v mladih letih. Žal sem bil v tistem obdobju še premlad, imel sem premalo izkušenj in denarnih sredstev v klubu, da bi se vse izšlo in bi lahko Petra posegla celo v svetovni vrh. Mislim pa, da sem pripomogel, da je v življenju uspela. Še nekaj je bilo takih uspešnih igralk in igralcev.
Med vodenjem JUS SECURITY turnirja leta 2004
Poleg tega si bil tudi idejni oče domžalsko-kamniške lige, ki se je pozneje preoblikovala v Osrednjo slovensko ligo, kamor so vključene ekipe iz Ljubljane in širšega zaledja.
Spomladi je tradicionalno potekala sedanja Ljubljanska liga, jeseni pa se ni nič dogajalo. Posvetoval sem se z nekaterimi šahisti, da bi tudi jeseni imeli na kamniško-domžalskem območju neko ekipno tekmovanje v počasnem šahu. Leta 2000 smo pričeli Domžalsko-kamniško ligo. Že prvo leto je nastopilo 14 ekip iz tega območja, Komenda kar s štirimi ekipami, Mengeš, Trzin, Črni graben z dvema ekipama. Že leta 2005 je nastopilo 25 ekip in še sedaj je udeležba lepa. Kasneje so se pridružile še ekipe izven tega območja in smo ligo preimenovali v Osrednjo slovensko ligo.
Obe ligi se še vedno nadaljujeta, čeprav sta nekoliko spremenili ime.
Tradicija se nadaljuje. Osrednja slovenska liga, ki se odvija približno tri mesece jeseni, bo letos potekala že sedemindvajsetič. Ljubljanska liga nadaljuje tradicijo Sindikalne lige mesta Ljubljane. Včasih so v njej nastopile sindikalne ekipe podjetij in ustanov iz Ljubljane. Konec 80-ih let prejšnjega stoletja so že igrale nekatere klubske in prijateljske ekipe. Po osamosvojitvi Slovenije je vodenje Sindikalne lige prevzelo Društvo šahovskih mentorjev Ljubljana s predsednikom Marjano Butalo, takrat se je liga tudi preimenovala. Proti koncu prejšnjega stoletja sem v okviru našega društva vodil ligo, v začetku tega stoletja pa sem prevzel ligo in jo vodil v okviru ŠK Komenda.
Ligi potekata spomladi oziroma jeseni ob četrtkih okoli tri mesece. Skušamo upoštevati , da se tekmovanje ne pokriva s kakšnim mednarodnim turnirjem v Sloveniji, z državnim prvenstvom ter da v času počitnic ni tekmovanja. Tako lahko Ljubljanska liga traja štiri mesece, datumi dvobojev so znani vnaprej. Liga poteka z gostovanji, tako tudi spoznavamo druge kraje in klubske prostore, tudi domači igralci, ki ne igrajo, imajo možnost priti na ogled partij.
Zanimanje za obe ligi je še vedno precejšnje. Te to morda preseneča?
Zanimanje še kar ostaja, čeprav so prisotni tudi novi izzivi. Pred približno dvajsetimi leti je nastopilo več kot 30 ekip in liga je potekala v treh skupinah. Letos je v Ljubljanski ligi nastopilo 17 ekip, v Osrednji slovenski ligi pa jih je lani nastopilo 16. Nekoliko se pozna, da se staramo, nekaterih igralcev ni več, drugi so starejši in imajo zdravstvene težave, mladi pa si v tem tempu življenja težje vzamejo čas za šah. Ligi se igrata na štirih deskah in včasih je bilo dovolj, da si imel šest igralcev, pa si lahko odigral vse dvoboje. Pripravljenost za igranje je bila večja in prvi štirje igralci so običajno odigrali vsa partije, rezerve so vskočile takrat, ko nekdo res ni mogel igrati. Po drugi strani pa manjka posameznikov, ki bi vodili ekipe in si vzeli čas za sestavljanje ekipe za posamezni dvoboj in podobno. Sedaj je običajno v osnovni postavi napisanih 16 igralcev, pa je včasih težko dobiti štiri igralce za posamezen dvoboj. To je kar velik napor za kapetana, saj mora pogosto poklicati kar deset ali več igralcev, da lahko sestavi ekipo in mu to vzame precej časa.
