Mednarodni šahovski turnirji (v nadaljevanju turnirji ) so v obdobju med obema vojnama (1918-1941) doživeli pravi razcvet šele po prvem velikem turnirju v Göteborgu na Švedskem leta 1920. Na svetovnem šahovskem zemljevidu so se pojavile nove države in mesta, ki so turnirje organizirali z odličnimi organizatorji kot je bil na primer dr.Victor Tietz (Karlovy Vary 1907, 1911, 1923, 1929).Vsi povabljeni igralci so imeli plačane potne stroške in hotelsko namestitev s prehrano, kar se je prvič zgodilo v San Sebastjanu 1911. Vsak turnir je imel tudi manjši ali večji denarni sklad za nagrade najboljšim. Največ jih je bilo organiziranih v Evropi, manjše število pa v Severni in Južni Ameriki. Turnirje so organizirali v glavnih mestih držav kot so Dunaj (1922), Budimpešta (1921,1929,1934), Amsterdam (znameniti AVRO 1938), Berlin (1920,1928), Bern (1932), Stockholm (1919), London (1922,1927,1932), Moskva (1925,1935,1936), Buenos Aires (1939), Mar del Plata (1928, 1934, 1936), Mexico City (1932) in v največjem mestu ZDA New Yorku (1924,1927). Šahovske olimpijade v glavnih mestih pa so bile v Londonu (1927), Pragi (1931), Varšavi (1935), Stockholmu (1937) in Buenos Airesu (1939). Največje število turnirjev pa se je igralo v turističnih in zdraviliških mestih z začetki v Monte Carlu (1901-1904) in kasneje Semmering (1926), Semmering-Baden (1937), Hastings (1921/22-1938/39), Ostende (1937), Pieštany (1922), Karlovy Vary (1923,1929), Marianske Lazne (1925), Lazne Podebrady (1936), Merano (1924,1926), Kemeri (1937, 1939), San Remo (1930), Baden-Baden (1925), Bad Kissingen (1928), Bad Neuheim (1936) in Margate (1935, 1936,1937, 1939), v Jugoslaviji pa v Rogaški Slatini (1929) in na Bledu (1931). Na nekaterih naštetih mednarodnih turnirjih in šahovskih olimpijadah je igrala tudi peterica jugoslovanskih šahistov: dr.Milan Vidmar, Borislav Kostić, dr.Lajos Asztalos, Vladimir Vuković in Vasja Pirc. Doktorske nazive bom pri šahistih navedel prvič ko se pojavijo v tekstu in v turnirskih tabelah. V nadaljevanjih bom obravnaval slovenska šahista Milana Vidmarja in Vasjo Pirca. Če ne upoštevamo jugoslovanskih (slovenskih) turnirjev je vsak od njiju nastopil na 15 mednarodnih turnirjih in 4 šahovskih olimpijadah. Vidmarjevo obdobje je bilo med leti 1922 in1940, Pirčevo pa od 1930 do 1939 Vidmarja so vabili na najmočnejše svetovne turnirje – London 1922, Semmering 1926, New York 1927, London 1927, Karlovy Vary 1929, San Remo 1930 in Nottingham 1936. Pirčevi najmočnejši pa so bili Budimpešta 1934, Moskva 1935, Lazne Podebrady 1936, Lodz 1938 in Noordwijk 1938. Vidmar je za reprezentanco Jugoslavije naastopil na dveh olimpijadah (Praga 1931, Varšava 1935), Pirc pa na štirih (Praga 1931, Varšava 1935, München 1936-neuradna, Stockholm 1937). Oba sta se za šahovnico srečala tudi s svetovnimi prvaki Laskerjem, Capablanco, Aljehinom in Euwejem.
I.OD LONDONA 1922 DO NEW YORKA 1927
1.LONDON, 31.julij do 19.avgust 1922
Vidmar se je leta 1919 z Dunaja, kjer je služboval, za stalno vrnil v Ljubljano in postal direktor Strojnih tovarn in livarn. Po ustanovitvi prve slovenske univerze v Ljubljani je istega leta postal še univerzitetni profesor in predsednik JŠZ.V letih 1919-1922 je bil zelo zaposlen in šahovsko aktiven ni bil, čeprav je spremljal rezultate turnirjev v Hastingsu 1919 (1.Capablanca, 2.Kostić), Göteborgu 1920 (1.Reti), Dunaju 1922 (1.Rubinstein) in Piestanyu 1922 (1.Bogoljubov). Junija 1922 ga je presenetilo vabilo na veleturnir v Londonu. Ko ga je na Vidmarjevo željo sredi julija v Ljubljani obiskal Geza Maroczy, ki je tudi potoval v London, se je čudil, da se Vidmar še vedno drži starih tem dr.Tarrascha, da povsem ignorira razvoj šahovske misli in da z idejami hipermoderne šole še ni seznanjen. Mislil je na Retijevo, Aljehinovo in indijske otvoritve. Vidmar se spominja: «Prav nič me ni skrbelo, da že dolga štiri leta nisem igral turnirske partije.« Njegov zadnji turnir so bile namreč Košice 1918 (1.Reti, 2.Vidmar). Veleturnir v Londonu se je igral avgusta 1922 v Westminster CentralHall-u v organizaciji British Chess Federation, kjer je igralo 16 šahistov iz 12 držav in je organizatorje stal kar2868 funtov. Na otvoritvi 31.7.1922 so bili navzoči številni predstavniki političnega, znanstvenega in kulturnega življenja britanske prestolnice. Po nagovoru predsednika Britanske šahovske zveze Canona Rossa je imel krajši govor politik in kasnejši predsednik vlade Bonar Law. Nagradni sklad je znašal 870 funtov, nagrad pa je bilo 9. Prva je bila 250 funtov in zadnja 10 funtov. Nenagrajeni igralci so za točko dobili po 1 funt. Podeljeni sta bili tudi dve nagradi za najlepšo partijo, ki sta jo dobila Reti za zmago nad Snosko-Borovskim (20 f.) in Vidmar za zmago proti Yatesu (15 f.). Igralni čas je bil od 14.00-18.00. Po prekinitvah v 41 potezi so se partije nadaljevale od 20.00 do 22.00. Londonski tisk je veleturnirju posvečal veliko pozornost, pojavile so tudi karikature igralcev. Obisk publike je bil vsakodnevno zelo velik, ne smemo pozabiti, da je bil zadnji veliki turnir v Londonu leta 1899 (1.Lasker). Na tokratnem veleturnirju Laskerja žal ni bilo, saj si je še »celil« rane po izgubljenem dvoboju za naslov svetovnega prvaka s Capablanco v Havani leto prej.
Vrstni red na veleturnirju:
1Capablanca 13 2.Aljehin 11,5 3.Vidmar 11 4.Rubinštajn 10,5 5.Bogoljubov 9 6.-7.Reti in Tartakower 8,5 8.-9.Maroczy in Yates 8 10.Atkins 6 11.Euwe 5,5 12.-13.Snosko-Borovski in Wahltuch 5 14.-15Morrison in Watson 4,516.Marotti 1,5.
Po treh tednih bojev je prepričljivo zmagal svetovni prvak Capablanca s 13 točkami (+11-0=4) iz 15 partij. Nasprotnike je igraje premagoval, remiziral je samo z Aljehinom, Rubinsteinom, Tartakowerjem in Maroczyjem še pred 20.potezo. Drugi je bil Aljehin z 11,5 točkami (+8-0=7). Vidmarju je celo ponudil remi, rekoč, da je nevaren igralec. 3.mesto in s tem 100 funtov nagrade je pripadlo Vidmarju z 11 točkami (+9-2=4), njegov dosežek pa je predstavljal precejšnje presenečnje. Izgubil je partiji s črnimi figurami proti Rubinštajnu (9.krog) in Capablanci (13.krog). Lepe zmage pa je dosegel s Tartakowerjem (3krog), Bogoljubovom (5.krog) in Euwejem (15.krog), ki jih je tudi komentiral v svoji znameniti knjigi knjigi Pol stoletja ob šahovnici (DZS, Ljubljana 1951).
Od 120 partij je bilo odločenih kar 88 (73,3 %). Prvi štirje so zmagali v 36 partijah in izgubili le 4! Vidmar je bil v Londonu prvič žrtev nepoznavanja šahovske teorije in to ravno v pomembni partiji s Capablanco, kjer je »padel« v teoretsko varianto Daminega gambita in bil pozicijsko nadigran že po enajstih potezah. Partije v Londonu so prekinjali po 41.potezi in štirih urah igre. Vidmar je kuvertiral svojo 42. potezo, ni pa se z njo še predal. Ko je ustavil šahovsko uro, ga je Capablanca v francoščini prijazno vprašal, kako mu je pozicija všeč. Vidmar je odgovoril, da je nadaljevanje igre pravzaprav odveč in da se bo kmalu predal. Vidmar se spominja: «Ob 20.uri smo kolo nadaljevali. Turnirski vodja je izvršil mojo potezo-ne spominjam se je več, gotovo sem zapisal 42…Kg8-f7-in pognal Capablancovo uro. Ker mojega nasprotnika še ni bilo, sem se podal na ogledovanje ostalih partij. Turnirska dvorana Central Hall je bila v tem trenutku polna gledalcev. Prerival sem se skozi gnečo od partije do partije. Minilo je četrt ure, minilo pol ure. Nenadoma me potegne turnirski vodja za rokav: «Capablance še ni, vsak trenutek bo prekoračil čas« mi je zašepetal. Spomnil sem se svojega razgovora s svetovnim prvakom pred dvema urama. Capablanca je precej pomanjkljivo govoril francoski. Najbrž me je napačno razumel, sem si dejal. Z vso energijo sem začel prodirati skozi gledalce proti svoji mizi. Prav v zadnjem trenutku sem jo dosegel, nemudoma sem prevrnil svojega kralja. Takoj nato je padla zastavica na Capablancovi uri. Vdal sem se resnično v zadnjih sekundah.«
Če bi Vidmar dopustil, da Capablanca prekorači čas za razmišljanje, bi ob enakem razpletu delil prvo mesto z 12 točkami pred Aljehinom in bi s tem dosegel svoj življenjski rezultat. Ko se je pojavil Capablanca in zagledal prevrnjenega kralja, je Vidmarja pozdravil s smehljajem. Stisnila sta si roki in se odpravila na ogled ostalih partij. Ta Vidmarjeva »fair play« poteza je bila ena najlepših v šahovski zgodovini in angleški kritiki po koncu veleturnirja niso skrivali svojega prepričanja, da je elektrotehnika šahovskemu svetu verjetno ugrabila svetovnega prvaka. Veleturnir v Londonu 1922 je ostal v šahovski zgodovini zapisan po sporazumu, tako imenovanem Londonskem protokolu. Pobudnik sporazuma je bil sam svetovni prvak Capablanca, ki je želel pisno določiti pravice morebitnih izzivalcev in opredeliti pogoje, pod katerimi mu izzivalec sme poslati izziv. Podrobneje si o tej temi lahko preberete tudi v preteklih izvodih revije, ŠM 2021, št.2, str.48-53. Združeni jugoslovanski šahovski klubi so 16. septembra v Ljubljani priredili v Narodni kavarni prisrčen večer v čast Vidmarju za njegov velik uspeh. O veleturnirju je izšla tudi knjiga W.H.Watts, The book of the London International Chess Congres 1922, London 1922.
Poglejmo si Vidmarjevo nagrajeno partijo.
Vidmar-Yates
Damin gambit (D63)
1d4 d5 2.c4 e6 3.Sc3 Sf6 4.Lg5 Le7 5.e3 Sbd7 6.Sf3 0-0 7.Tc1 b6 8.cd5 ed5 9.Ld3 Lb7 10.0-0 c5 11.De2 c4 12.Lb1 a6 13.Se5 b5 14.f4 Se4 15Le4 de4 16.Sd7 Dd7 17Le7 De7 18.f5 f6 19.Tf4 Tad8 20.Tcf1 Tfe8 21.Th4 Df7 22.a3 Te7 23.Tff4 Tde8 24.Dg4 Lc6 25.d5 La8 26.Dh3 h6 27.Tfg4 Kh7 28.Se4 Df8
29.Sf6! Df6 30.Tg6 Df8 31.Dg4 Df7 32.Dg5 Kh8 33.f6 Dd5 34.Thh6 1:0
2.HASTINGS, 28. December 1925 do 5. januar 1926
Zaradi znanstvenega dela in pisanja knjige Die Transformatoren, ki je leta 1925 izšla pri nemški založbi Springer, je moral Vidmar odpovedati udeležbo na turnirju v Karlovih Varih 1923 (1.-3. Aljehin, Bogoljubov, Maroczy) in Moskvi 1925 (1.Bogoljubov). V začetku decembra 1925 pa je dobil vabilo na novoletni turnir šahovskega kluba v Hastingsu, morskem letovišču na južni angleški obali. Že leta 1895 se je v Hastingsu igral veleturnir (1.Pillsbury), ki sodi med najpomembnejše v šahovski zgodovini. Po končani prvi svetovni vojni je klub leta 1919 organiziral pomemben Victory tournament (1.Capablanca). Od leta 1921/22 pa so se »udomačili« vsakoletni božično-novoletni turnirji z 10 šahisti na glavnem turnirju, kjer je igralo 5 tujcev in 5 domačinov, ob njem pa so potekali številni stranski turnirji raznih kategorij. Turnirje je prekinila le druga svetovna vojna, nadaljevali so se lets 1945/46 in se igrajo še danes z različnim številom igralcev. Pregled turnirja po krogih je v 1. letniku Šahovskega glasnika podal Vladimir Vuković. Turnir se je igral v veliki dvorani Torok Hall od 18.00 do polnoči. Šahisti, ki so prebivali v hotelu Waverly, so bili iz 6 držav, odigrali so 45 partij, od katerih jih je bilo odločenih 38 partij ( 84,4 %). Nagrade so znašale: I. 300, II.240, III.200 in IV.100 nemških mark. Podatek imam za nemške marke (RM) in ne za funte! Aljehin in Vidmar sta dobila vsak po 270 mark. Turnir 10 igralcev dovoljuje 9 točk in težko si predstavljamo, da 8 točk in pol iz 9 partij ni dovolj za 1.mesto.(!) S tem dosežkom si je Vidmar delil prvo mesto z Aljehinom, ki je jeseni 1925 doktoriral iz prava na Sorboni in tudi že igral kot državljan Francije. Premagala sta vse svoje nasprotnike in med seboj remizirala v 4. krogu, 30. decembra 1925, po 17.potezah. Aljehin se v svoji knjigi Auf dem Wege zum Weltmeisterschaft (1923-1927), Berlin-Leipzig 1932 (v slov. Pot do svetovnega prvaka 1923-1927) spominja:« Že v otvoritvi sem nadigral mojega glavnega rivala dr. Vidmarja, vendar sem potem pristal na remi, ki mi ga je ponudil. Računal sem, da ga bom v naslednjih kolih z manj napora prehitel. Usoda me je kaznovala. Dr. Vidmar je tako kot jaz, dobil vse preostale partije in sva si na koncu razdelila prvi dve nagradi.« Mrtvi tek Aljehina in Vidmarja je angleški mojster Isidor Gunsberg, ki je bil poročevalec za londonsko časopisje, še pred koncem turnirja označil z duhovito pripombo:« Ta turnir ima dva igralca in osem udeležencev.« V 5. krogu, na zadnji dan leta 1925 je Vidmar igral z angleškim prvakom Yatesom eno od svojih znamenitih partij, ki je trajala 60 potez in se je spominja takole: «Konec partije je bil nenavadno razburljiv. Oba sva imela kar po dve dami v svojih bojnih vrstah. Spominjam se, da so v bližnjih zvonikih zvonovi ravno začeli pozdravljati prihod novega leta, ko sta moji dami podrli kralja nasprotnika. Aljehin, ki sicer ni mogel trpeti v šahovskem svetu nikogar nad seboj, mi je naslednjega dne izjavil: »Tega, kar ste včeraj igrali z Yatesom, jaz ne bi zmogel.« Mislim, da je to najvišja pohvala mojih šahovskih sposobnosti, ki sem jo kdaj doživel.«
Vrstni red na turnirju:
1.-2. Aljehin, Vidmar 8,5 3.-4. Michell, dr.Seitz 5 5.-6. Colle, Yates 4 7.Janowski 3 8.-9.Norman, Wahltuch 2,5 10.Sergeant 2.
Ohranjenih je le 28 partij, ena Vidmarjeva pa je izgubljena. Poglejmo si eno, od njegovih osmih zmag.
Norman-Vidmar
Kraljeva indijka (E61)
1.d4 Sf6 2.c4 g6 3.Sc3 Lg7 4.Sf3 0-0 5.e4 d6 6.Ld3 Lg4 7.h3 Lf3 8.Df3 Sc6 9.Le3 Sd7 10Se2?
10…Sce5! 11.de5 Se5 12.Dg3 Sd3 13.Kf1 c5 14.h4 Dd7 15.h5 De6 16.Th4 Dc4 17.hg6 fg6 18.Dh3 Sf2 19.Lf2 Ld4 0:1
3SEMMERING, 6. do 30 marec 1926
Blizu tisoč metrov visoki prelaz Semmering med Štajersko in Doljno Avstrijo je bil marca 1926 prizorišče veleturnirja, ki se je igral v znanem hotelu Panhans. Veleturnir je bil zelo pomemben, saj so se morali srečati neposredni kandidati za svetovno prvenstvo Aljehin, Nimcovič, Rubinstein in Vidmar ter s tem definirati kakšna je njihova medsebojna moč. Žal na veleturnirju niso nastopili Capablanca, Lasker in Bogoljubov, ki se je štel za edinega šahista z moralno pravico do dvoboja s Capablanco. Zmagal je namreč na veleturnirju v Moskvi leto prej, pred Laskerjem in Capablanco. Manjkal je tudi predstavnik Mehike Carlos Torre, ki je odlično igral v Moskviin premagal celo Laskerja. Igralci so prihajali iz 11 držav. Igralni čas je bil od 10.00 do 14.00 in od 17.00 do 21.00 (2h=30 potez),nagradni fond pa je presegel 15.000 šilingov. Prva nagrada je bila 3500 šilingov, zadnja, deveta pa 400. Nenagrajeni igralci so za točko dobili po 30 šilingov. Razdeljenih je bilo tudi šest denarnih nagrad za najlepše partije. Najvišja je znašala 400 šilingov, najnižja pa 100. Razdelil jih je velemojster Osip Bernštajn, ki je bil častni gost na zaključku veleturnirja. 6.3. je bila dolgo pričakovana otvoritev veleturnirja, ki je šahovski svet skoraj mesec dni držal v veliki napetosti. Na otvoritvi turnirja, ki je šahovski svet skoraj mesec dni držal v veliki napetosti, bili navzoči številni gosti, med njimi tudi Victor Tietz iz Karlovih Varov, ki je rad obiskoval velike turnirje. Direktor je bil mojster Heinrich Wolf z Dunaja. Favoriti za zmago so bili Aljehin, Nimcovič in Vidmar, vendar jim ni šlo vse po načrtih. Vidmar je prispel na Semmering kljub temu, da ga je mučila vročina, ki ni »prijateljica« šahovskih borb. Vso prvo polovico veleturnirja ga je »kuhala« vročina, tako da je uvodne partije želel čim hitreje remizirati, nato pa oditi v posteljo na zdravljenje. Žal pa ni imel sreče z žrebom, uvodoma so ga namreč čakale lažje partije in vsak remi s temi nasprotniki je zanj pomenil poraz. Po 8. krogih je bil vrstni red naslednji: 1.-2. Nimcovič in Tartakower 7 3.-5. Aljehin, Spielmann in dr.Tarrasch 5,5 6 Vidmar 4,5 itd.
Vidmar je premagal je Yatesa (1. krog) in Janowskega (3. krog), remiziral z Rubinštajnom, dr.Michelom, Grünfeldom, Vajdo in Kmochom. V 6.krogu pa je vročični Vidmar izgubil z doajenom veleturnirja, 64-letnim Tarraschem, ki ga je Vidmar premagal kot »homo novus« v Nürnbergu že davnega leta 1906. Šele v 9. korgu se je Vidmarju odprl drugi sijajni del veleturnirja. V tem trenutku sta Nimcovič in Tartakower ponovno zmagala in v neverjetni seriji zbrala 8 točk iz 9 partij ter s tem za točko in pol »pobegnila« zasledovalcem. Aljehin je remiziral z Janowskim, Vidmar pa je s črnimi figurami lepo porazil Retija in napovedal svoj pohod na vrh tabele. Med njimi se je le počasi izoblikovala zasledovalna skupina s Spielmannom, Aljehinom in Vidmarjem na čelu. Prvo znamenje, da nikakor še ni vse odločeno, sta bila poraza vodilnih v 10.krogu. Vajda je premagal Nimcoviča, Vidmar pa v odlično vodeni partiji Tartakowerja. V naslednjem krogu je Nimcovič remiziral s Tarraschem in izpadel iz vodstva, Aljehin je premagal Grünfelda in se priključil vodstvu na turnirju, kot tudi Spielmann, ki je v miniaturi premagal Vidmarja. Res, neverjetno! 12. krog je bil usoden tako za Tartakowerja, ki ga je porazil Reti, kot tudi Nimcoviča, ki je v težki pozicijski partiji po 62.potezah izgubil z Vidmarjem. Stanje po 12.krogu je bilo: 1.-3.Aljehin, Spielmann in Tartakower 9 4.Nimcovič 8,5 5.Vidmar 7,5 6.Reti 7 itd.
Kdo bo zmagal v Semmeringu se je takrat spraševal šahovski svet. Slovenski pesnik Oton Župančič je v časniku Jutro 3. aprila 1926 objavil pesem Velikonočna epistula sinu. V njej si je tudi zastavil vprašanje, ki je takrat Slovencem burilo domišljijo: «Kedo bo zmagal na Semmeringu: Vidmar ali Aljehin«. 13 krog je prinesel novo senzacijo, ki je slovenske šahovske navdušence spravila v delirij. Srečala sta se dva velemojstra in doktorja znanosti, Aljehin in Vidmar. Po mnenju šahovskih strokovnjakov sta bila razred zase. Dnevno časopisje je bralcem sporočilo, da je Vidmar s črnimi figurami po 59-ih potezah premagal nasprotnika. Partija se je začela ob 10.00, okoli poldneva pa se je že vedelo, da se ne bo mirno končala in da je to borba na »življenje in smrt«. Vidmar je imel veliko boljši čas, okoli 13.00 je ustvaril zaplete, ki so pripeljale Aljehina v veliko časovno stisko. V 5 minutah je moral potegniti 10 potez! Po 30. potezi je bila Vidmarjeva prednost očitna, saj je imel dve lahki figuri za trdnjavo. Ob prekinitvi partije je bil položaj takšen, da sta bila oba prepričana o svoji zmagi. Pri obeh je bilo opaziti tudi precejšnjo živčnost, zlasti Aljehin je po vsaki potezi vstal in se sprehajal po dvorani, medtem ko je Vidmar zamišljen neprestano sedel za šahovnico. Po 17.00 se je partija nadaljevala ob velikem zanimanju občinstva, ki je prišlo celo iz Dunaja. Po osemurnem, silno težkem in napetem boju je moral Aljehin »položiti orožje«. Vidmar se spominja: »Dobro se spominjam dramatičnega konca te strahotne partije. Osmo uro sva se že borila. Aljehin je začel v silnem razburjenju z nemirnimi prsti iskati cigareto v zavojčku, ki je bil že prazen. Lasje so mu padali na čelo. Ponudil sem mu cigareto, ki pa je ni mogel prijeti, ker je mrzlično pregledoval pozicijo. Vtaknil sem mu jo med ustnici. Vnovič so mu zaigrali prsti, iskal je vžigalico. Seveda sem mu cigareto hitro prižgal. Dvakrat, trikrat je z užitkom potegnil dim v razpaljena pljuča, potem pa je odigral zadnje poteze te partije. Bil je le še senca demoničnega, neukrotljivega Aljehina.« Zmaga Vidmarja je učinkovala senzacionalno. Vsi udeleženci veleturnirja so menili, da je Vidmar moralni zmagovalec, saj je v drugi polovici turnirja porazil vse štiri najmočnejše igralce: Retija,Tartakowerja, Nimcoviča in Aljehina. Nemški mojster Mieses, ki je bil v vlogi dopisnika za več časnikov v Nemčiji je izjavil, da spada Vidmar na vsak način v isto vrsto s svetovnima prvakoma Laskerjem in Capablanco. Vidmar je tako edini jugoslovanski (slovenski) igralec, ki je premagal Aljehina.
Do konca veleturnirja so ostali še štirje krogi, ki nam jih, kakor vsa predhodna, zanimivo opisuje Vuković v 2. letniku Šahovskega glasnika (1926/27). Glavni rezultat 14. kroga je bila Spielmannova srečna zmaga proti Tartakowerju, zmagali pa so tudi vsi ostali konkurenti za prvo mesto, med njimi Vidmar nad Gilgom. Tri kroge pred koncem je veleturnir obetal izjemen zaključek. Vidmarju so ostali slabši nasprotniki in pričakoval je 3 točke, vodilna četverica pa se je morala spustiti še v medsebojne spopade. Račun se žal ni povsem izšel. Dunajčan Spielmann je v 16. krogu porazil Nimcoviča in v zadnjem, 17. remiziral z Aljehinom ter dosegel rezultat kariere, ki ga je »katapultiral« v vrste kandidatov za šahovsko žezlo. Tudi Aljehin je z zmagama proti Retiju in Tartakowerju vrhunsko sklenil semmerinško predstavo. Vidmar se je ob dveh zmagah (Davidson, Treybal) in nepričakovanem remiju z zadnjeuvrščenim Rossellijem moral zadovoljiti s končnim tretjim mestom. Kljub temu pa pomeni ta rezultat, predvsem pa prikazana igra, enega od Vidmarjevih šahovskih vrhuncev. Prinesel mu je svetovno slavo in pravico, da se je naslednje leto na turnirju šesterice najboljših šahistov sveta v New Yorku potegoval za status izzivalca svetovnega prvaka Capablance. Vidmar nam to potrjuje, ko pravi: «Semmerinški veleturnir mi je bil vidno razpadel na dve polovici. Tega sem se zavedal že na Semmeringu 1926.,to morda še jasneje zdaj, ko kritično pregledujem svoje partije. V drugi polovici veleturnirja sem čutil v sebi moč, ki je dotlej nisem imel. Danes vidim, da sem se bil v tej drugi polovici dvignil na višino priznanega kandidata za naslov svetovnega prvaka, kar mi pa v marcu 1926, še ni bilo jasno«. Nagrade za najlepše partije oz. zmage so dobili: Aljehin (2), Janowski , Nimcovič, Reti, Rubinstein,Tarrasch in dr.Treybal. Od 153 partij je bilo odločenih 109 (71,2 %). O veleturnirju je izšla knjiga: dr.Robert Leseker, Das Internationale Schachmeisterturnier in Grand Hotel Panhans am Semmering 1926, Mährish-Ostrau 1934.
Končni vrstni red na veleturnirju:
1Spielmann 13 (+10-1=6), 2 Aljehin 12,5 (+11-3=3) 3Vidmar 12 (+9-2=6) 4.-5. Nimcovič inTartakower 11,5 6.-7. Rubinštajn in Tarrasch 10 8.Reti 9,5 9.Grünfeld 9 10.Janowski 8,5 11. Treybal 8 12. Vajda 7,5 13. Yates 7 14.-15.Gilg in Kmoch 6 16. Davidson 5,5 17. Michel 4,5 18. Rosselli der Turco 1.
Aljehin-Vidmar
Polslovanka (D30)
1.d4 Sf6 2.Sf3 d5 3.c4 c6 4.e3 e6 5.Sbd2 c5 6.Le2 Sc6 7.0-0 Ld6 8.a3 cd4 9.ed4 a5 10.Ld3 0-0 11.Te1 b6 12.b3 Lb7 13.Lb2 Se7 14.Se5 Sg6 15.Sdf3 Se4 16.cd5 ed5 17.Lb5 De7! 18.Sd7 Tfd8 19.Sb6 Tab8 20.Se5 Le5 21.de5 Dc5 22.Dd4 Db5 23.e6 Sf6! 24.Sd7 Td7! 25.ed7 Dd7 26.Tac1 h6 27.f3 Te8 28.Te8 De8 29.Kf2 Db5 30.De3 La6 31.a4 Db7 32.Tc5 Sh5 33.g3 Dd7 34.Ke1 Dh3 35.Ta5 Dh2 36.Df2 Dh1 37.Kd2 Db1 38.Dd4 Df1 39.Dd5 De2 40.Kc3
40…Lb7! 41.Db7? (41.Dh5!=) 41…De1 42.Kc4 Da5 43.Lc3 Df5 44.Db8 Kh7 45.a5 Df3 46.Dc7 Sg3 47.Kb4 Sf4 48.Ka3 Se6 49.De5 Se4 50.Lb4 Dd3 51.Ka4 Sd4 52.Dd5 f5 53.Dc4 Dd1 54.La3 Da1 55.a6 Sc3 56.Kb4 Sc2 57.Kc5 Da3 58.Kb6 Se3 59.Da4 Sa4 0:1
4.NEW YORK, 19. februar do 24. marec 1927
V zadnjih dneh leta 1926 je Vidmar dobil telegram iz New Yorka s kratkim vabilom na kandidatski veleturnir, ki bi naj določil izzivalca svetovnega prvaka Capablance. Na njegovo pobudo so v New Yorku februarja-marca 1927 organizirali prvi t.i. kandidatski turnir. Poleg svetovnega prvaka Capablance (Kuba), ki je tako »študiral« potencialne nasprotnike za šahovsko krono, so igrali še velemojstri Aleksander Aljehin (Francija), Aron I.Nimcovič (Danska), Rudolf Spielmann (Avstrija), Milan Vidmar (Jugoslavija) in Frank J.Marshall (ZDA). Prve štiri igralce je dal veleturnir na Semmeringu, ki je bil kot nekakšen medconski turnir. Povabljen je bil tudi Efim D.Bogoljubov (ZSSR), zmagovalec veleturnirja v Moskvi 1925, a ker je zahteval prevelik honorar (2000 dolarjev), ga je zamenjal Marshall. Na vabilo je Bogoljubov celo odgovoril: «Naj prireditelji namesto tega nesmiselnega turnirja, raje priredijo dvoboj Capablanca-Bogoljubov.«! Na listi kandidatov je manjkal Emanuel Lasker, ki vabila ni prejel na intervencijo Capablance, kljub temu, da je zmagal v Moravski Ostravi 1923 in New Yorku 1924, medtem ko je bil v Moskvi 1925 drugi pred Capablanco. Med njima je vladalo prikrito sovraštvo, ki ga je zanetil dvoboj v Havani 1921 in kasnejše polemike. Akibo Rubinštajna pa sta »pokopala« neuspešna nastopa v Moskvi 1925 in Semmeringu 1926. V turnirskem pravilniku je bilo na željo Capablance sprva določilo, po katerem naj bi bil njegov prihodnji izzivalec tisti, ki bo zmagal na tem turnirju. Če bi zmagal Capablanca, bi ta pravica pripadla drugouvrščenemu. Vse to je bilo naperjeno proti Aljehinu, ki je bil edini med kandidati sposoben zbrati denar (10.000 dolarjev) za nagradni sklad dvoboja, kar je pokazala njegova šahovska turneja po Južni Ameriki leta 1926. Capablanca je upal, da bosta Nimcovič ali Vidmar prehitela nevarnega Aljehina. Njegov trik pa ni uspel. Na oster Aljehinov protest so prireditelji anulirali omenjeno določilo in tako je v veljavi ostal izziv, ki ga je Aljehin poslal Capablanci že leta 1926. Sicer pa je tudi kandidatski turnir pokazal, da je Aljehin pravi Capablancin nasprotnik.
Vidmar je Ljubljano zapustil konec januarja 1927 in je 3.februarja iz Hamburga skupaj z Spielmannom in Nimcovičem na krovu ladje Westphalia odplul preko Atlantika v New York, kamor so prispeli po dveh tednih. Telegrame so si izmenjali tudi z Aljehinom, ki je potoval na ladji La France. Na ladji sta z Nimcovičem odigrala veliko prostih partij in pripravljala varianto, ki je bila nekakšna izboljšana Cambridge Springs varianta Daminega gambita in še danes nosi ime po ladji, na kateri je ugledala luč sveta. Vidmar je za časnik Jutro to potovanje tudi lepo opisal.
Poglejmo še pogoje kandidatskega turnirja po uradnem programu, ki ga je objavil American Chess Bulletin, ki navaja 26 členov. Zanimivi so naslednji: 1 Turnir se igra štirikrožno od 19.2. 1927 do 19.3.1927 v Manhattan Square Hotelu 50, West, 77 Street, New York City. 2 Igra se 5 krogov na teden, ostala dva dneva se igrajo prekinjene partije. Igra se od 14.00 do 21.00 in to 40 potez za prve 2 uri in pol ter nato 16 potez za vsako uro v nadaljevanju. 3 Dnevi igranja posameznih krogov niso določeni, temveč se vsakič pred začetkom partije žreba številka kroga, ki se bo igralo. Ponudba remija se mora najprej prijaviti pri sodniku. Igralec, ki se mu je ponudba remija zavrnila, v partiji ne sme več ponuditi remi. 4 Direktor turnirja je Norbert L.Lederer, glavni sodnik pa velemojster Geza Maroczy. 5 Nagradni sklad znaša 4500 dolarjev (1. Mesto 2000, 2.1500, 3.1000), med nenagrajene igralce se razdeli 1500 dolarjev (50 za točko), potni stroški vseh udeležencev 1400, bivanje v New Yorku 1200 in ostali razni izdatki 3900. Skupno kar 12.500 dolarjev! 6 V primeru enakega števila točk, se nagrade delijo po Sonneborn-Bergerjevem sistemu. Poseben honorar dobi samo svetovni prvak. 7Donatorji, ki bodo pred 1.februarjem podarili 50 dolarjev, bodo imeli stalen vstop na turnir in dobili knjigo o turnirju s komentarji Capablance.
Na veleturnirju so odigrali 60 kvalitetnih partij, med katerimi jih je bilo 24 partij (40 %) Prevladali so zaprti sistemi (33 partij), sledijo polodprti (17 partij) in odprti (10 partij). Capablanca je bil še vedno popolni vladar šahovskega sveta, saj je prepričljivo osvojil 1. mesto s 14 točkami (+8-0=12). Čeprav je bil na pragu štiridesetega leta, je igral preudarno in niti enkrat ni prišel v podrejeni položaj. Vse posamezne dvoboje je rešil v svojo korist, tako je premagal Aljehina (2,5:1,5), Vidmarja (2,5:1,5), Spielmanna (2,5:1,5), Nimcoviča (3:1) in Marshalla (3,5:0,5). Borba za 2.mesto je bila ogorčena, zanj so se dolgo časa borili Aljehin, Nimcović in Vidmar. V zaključku je Aljehinu uspelo prehiteti oba tekmeca in z 11,5 točkami (+5-2=13) zasesti 2. mesto. 3.mesto je pripadlo Nimcoviču z 10,5 točkami (+6-5=9), na nehvaležnem 4. mestu pa je z 10 točkami (+3-3=14) končal Vidmar, ki ga je poraz proti Marshallu v 8. krogu stal stopničk. Vsi štirje njegovi remiji z Aljehinom so bili zelo borbeni. Zaostala sta Spielmann z 8 točkami (+1-5=14) na 5.mestu in Marshall, ki je s 6 točkami (+1-9=10) zasedel 6. mesto. Štiri nagrade so bile podeljene za najlepše partije, ki so jih dobili: 1. Capablanca (za partijo proti Spielmannu), 2. Aljehin (z Marshallom), 3.Nimcovič (prav tako z Marshallom), četrta nagrada pa je pripadla Vidmarju za partijo s Nimcovičem iz 10. kroga. Popolne rezultate z napredovanji igralcev nam prikazuje turnirska tabela.
Vidmar je s svojimi petimi nasprotniki dosegel naslednji rezultat: s Capablanco je izgubil z 1,5:2,5, igral neodločeno 2:2 z Aljehinom, Spielmannom in Marshallom ter premagal Nimcoviča z 2,5:1,5. To je zadostovalo za častnih 50 odstotkov točk, s čimer Vidmar ni bil povsem zadovoljen, domača javnost pa je ugodno sprejela nov uspeh slovenskega velemojstra. Vidmar se je zavedal, da mu je poklicno delo puščalo premalo časa za poglobljen študij šaha, zato je bilo v njegovih partijah preveč nihanj. Edini je izgubil z Marshallom, pa tudi štirje remiji s Spielmannom so bili manj, kot je pričakoval. Prav ta velemojstra, za katera je bila v New Yorku konkurenca le premočna, sta posredno krojila turnirsko tabelo. Vrstni red brez upoštevanja njunih rezultatov bi pokazal povsem drugo sliko in potrdil vrhunsko vrednost Vidmarjevega dosežka. Vrstni red brez Spielmanna in Marshalla bi bil tako 1.Capablanca 8 2.Vidmar 6, 3Aljehin 5,5 in 4. Nimcovič 4,5! Ko je Nimcovič z Vidmarjem izgubil že drugo partijo mu je pri večerji v restavraciji na Broadwayu v jezi rekel: »Kaj se vmešavaš med velike mojstre, ki se bore za svetovno prvenstvo? Gradi svoje transformatorje in ne delaj škode poklicnim šahovskim umetnikom«! Pa tudi Maroczy je bil mnenja, da bi bil Vidmar lahko najboljši na svetu, če bi pustil »neumno« elektrotehniko!
Vidmar je bil spomladi 1927 tako peti igralec na svetu. Okoliščina, da se je veleturnir igral samo pet ur dnevno je »raztegnila« turnir in ta se je namesto 19. končal 23. marca. Aljehin in Capablanca sta po turnirju podpisala pogodbo o dvoboju za svetovno prvenstvo v Buenos Airesu septembra 1927. 24 marca je bil še hitropotezni turnir s časom 10 sekund za potezo. Rezultati: 1.Aljehin 6,5 (7) 2.Nimcovič 6, 3.Vidmar 5, 4. Marshall 4,5, 5.Spielmann 3, 6.Helms 2, 7. Bigelow 1, Lederer 0 točk. Nagrajeni so bili vsi igralci. Znamenita fotografija igralcev se je kot razglednica prodajala za 1 dolar, tri pa imamo v Vidmarjevi zapuščini v UKM. Vuković je v 3. letniku Šahovskega glasnika, v treh nadaljevanjih opisal in objavil vse partije veleturnirja. Zahvaljujoč Aljehinu je turnir trajno zapisan v šahovski literaturi, v knjigi, ki opravičeno slovi kot ena najboljših napisanih turnirskih knjig in ima naslov: Alexander Aljechin, Das New Yorker Schachturnier 1927, Walter de Gruyter, Berlin-Leipzig 1928.
Poglejmo eno od dveh Vidmarjevih zmag nad Nimcovičem, ki pa ni tista nagrajena.
Vidmar-Nimcovič
Igra daminega kmeta (A46)
1.d4 Sf6 2.Sf3 e6 3.g3 d5 4.Lg2 Sbd7 5.0-0 Ld6 6.b3 c6 7.Sbd2 0-0 8.Lb2 De7 9.c4 b5 10.Se5 Le5 11.de5 Sg4 12.e4 Sge5 13.ed5 ed5 14.cd5 cd5 15.Ld5 Tb8 16.Te1 Dd6 17.Sf3 Sf3 18.Df3 Kh8 19.Tac1 Tb6
20Tc8! Tc8 21.Df7 Dg6 22.Dd7 1:0. »Strahoten polom« pravi Aljehin v turnirski knjigi.
V nadaljevanju: Od Londona 1927do Budimpešte 1934.
