Spomini Susan Polgar
V knjigi z naslovom Rebel Queen (Uporniška kraljica) in podnaslovom The Cold War, Misogyny, and the Making of a Grandmaster (Hladna vojna, mizoginija in pot do velemojstrstva) so v lanskem letu izšli spomini Susan Polgar.
Prvorojenka Kláre Alberger in Lászla Polgárja si je »amerikanizirala« ime in priimek – á v madžarskem priimku je tako izgubil ostrivec, ki v madžarščini označuje način izgovorjave, Zsuzsanna (beri Žužana) pa je postala Susan. (Med študijem sem si podaril dva semestra madžarščine, tega tako zares tujega jezika, ker je Maribor bil in je še vedno pobraten s Szombathelyem …) Uporniška kraljica je čista memoarska literatura brez partij in šahovskih diagramov, vendar se od bralca pričakuje vsaj nekaj uvida v novejšo šahovsko zgodovino. Kot nalašč zame, sem pomislil, in spomine prebral na dušek. Že pred dvema desetletjema sem začel raziskovati ozadje fenomena sester Polgár, se dokopal do začasnih spoznanj, in ko sem dovolj vedel, sem o tem celo »predaval«, tudi v naši prestolnici. Na presenetljivo dobro obiskani predstavitvi v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča, poimenovani »Ali genije lahko vzgojimo?«, sem osebno spoznal pokojnega profesorja Stupico, najbolj plodnega slovenskega šahovskega publicista. In z njim prijetno pokramljal … Skratka, spomini Susan Polgar so tudi meni vzdramili spomine na preučevanje slovitega vzgojno-izobraževalnega in družinskega eksperimenta, ki se je dogajal celo za proslulo »železno zaveso«. Vsekakor ne bo odveč, če se najprej zadržimo v ozadju nastajanja fenomena Polgár in se šele potem posvetimo knjigi spominov.
Fenomen sester Polgar
Razvpiti vzgojni eksperiment zakoncev Polgár (oba sta potomca preživelih žrtev holokavsta) je seveda splošno znan, zasičen z urbanimi miti, izmišljenimi anekdotami in vso običajno navlako. Skozi to hiperkvaziinformacijsko džunglo sem se mukoma prebijal že pred leti. A eksperiment je bil nedvomno (uspešno) izveden – rezultati so nastajali sproti, cilj pa dosežen z vrhunskimi dosežki vseh treh sester Polgár.
László Polgár je bil (tudi po memoarskih zapisih prvorojenke) kar obseden z mislijo o tem, kako nastajajo geniji; po njegovem se geniji ne rodijo, ampak jih (lahko) vzgojimo! Pustimo ob strani folklorno dejstvo, da zelo veliko staršev iz prozornega samoljubja vidi v svojih otrocih genialce, ki se običajno pač ne razvijejo v priznane genije … Laszlo Polgár pa je mislil »znanstveno resno«, preučeval je otroštvo velikanov umetnosti in znanosti, ugotavljal in določeval silnice, ki so privedle do poznejših izjemnih virtuoznih dosežkov na različnih področjih. K sreči je bila njegova žena pripravljena sodelovati v tem starševskem eksperimentiranju z otroki. Zamisel o načrtnem vzgajanju genijev je bila drzna, dejanska izvedba pa je zahtevala še več poguma, starševskega in državljanskega poguma za vzgojno-izobraževalno pot mimo za to namenjenih uradnih ustanov (Zsuzsa, Zsofia in Judit niso hodile v šolo).
/odstavek v sivem okvirju/
Starševski eksperimenti
Seveda se je od začetkov moderne dobe nabralo veliko različnih eksperimentov; opozoril bom le na enega, ker je povezan s splošno znanim priimkom Montaigne. Sloviti pisec Esejev (od leta 2023 so njegovi Eseji v prevodu Branka Madžareviča dostopni tudi v slovenščini) je bil takoj po rojstvu »podvržen« nenavadnemu poskusu, ki si ga je zamislil njegov oče. (Zanimiva paralela: esej kot nova književna oblika pomeni – poskus!) Novorojenčka so iz graščine preselili v kmečko okolje, torej so otroka poslali k dojilji, ne obratno, kakor bi bilo za tisti čas pričakovano in »normalno«. S kakšnim namenom je Pierre de Montaigne (oče) to naredil? V skladu z naprednimi humanističnimi idejami zgodnjega XVI. stoletja si je želel, da se Michel poleg dojiljinega mleka navzame še naravnega odnosa do »navadnih ljudi«. Šele po letu ali dveh, ni znano kdaj natančno, so »kmetiča« vrnili nazaj v matično družino, kjer se je začel nov nekoliko bizaren poskus. Upoštevajte, da se je takrat verjetno pisalo leto 1535! Oče je na graščini zaposlil najboljšega poznavalca latinskega jezika v širši okolici. Na posestvo je pripeljal Nemca dr. Horsta, ki je bil bos v francoščini, latinščino pa je obvladal brezhibno. Michel de Montaigne se je v zelo zgodnjem detinstvu po, kako naj zapišem, po umetno-naravni poti začel učiti latinsko. Že v tistem času bolj ali manj mrtvi jezik je Montaignu postal materinščina. Tako je Horst postal Montaigneov glavni vodnik in sogovornik. Oče in mati, oba skromna v latinščini, sta se je toliko priučila, da sta se lahko sporazumevala z otrokom; celo služinčad na graščini, s katero je bil Michel v stiku, je morala znati osnovne latinske izraze … Eksperiment je menda trajal nekaj let. Montaigne se je v prvi knjigi Esejev ne samo rad spominjal te latinske dogodivščine, ampak jo priporočal kot imenitno obliko učenja mrtvega jezika.
Resnici na ljubo je treba pripisati, da je bil od vseh šestih otrok samo Michel deležen takšne posebne obravnave, drugi so bili tradicionalno vzgajani in izobraževani.
/siv okvir do sem/
Vzgajajmo genije!
Je vzkliknil László Polgár, oče treh v genije vzgojenih deklic, znamenitih sester Polgár, Zsuzse, Zsófie in Judit. S svojevrstnim družinskim eksperimentom je hotel dokazati, da genialnost nikakor ni prirojena in v dokaz ponudil tri genialke, ki jih je z ženo Kláro kar sam vzgojil!
Pedagoško-didaktični optimizem je samo del tega koncepta, skrbno načrtovane ciljne dejavnosti v ljubečem in vzpodbudnem okolju naj pomagajo pri sprejemanju pravih modelov mišljenja in ravnanja. S tem in takšnim naziranjem so stvari postavljene na glavo ali noge: genialnost otroku »preprosto« privzgojimo! Njegova formula se glasi: genij = delo + srečne okoliščine. Izziv je bil za Polgárja še toliko večji, ker so v šahovskem svetu ženske tradicionalno veljale za inferiorne. Po preučevanju življenjepisov znamenitih čudežnih otrok je že prišel do sklepa, da niso bili kar po rojstvu genialni, niti najbolj slaven čudežni otrok W. A. Mozart ne. Po Polgárju je bilo odločilno zgodnje ukvarjanje z glasbo, tega »genialnemu« Wolfiju ni primanjkovalo, in potem vztrajno izpopolnjevanje … Zato so se Polgárjeve hčerke začele ukvarjati s šahom med četrtim in petim letom, kar je bilo pred pol stoletja – za železno zaveso – vsaj nenavadno, če že ne prav nezaslišano! Deklice niso hodile v šolo, starša sta jih sama izobraževala, opravljale so samo letne izpite ob koncu »razreda«, s čimer je bilo vendarle zadoščeno zakonu o obveznem izobraževanju. Starša sta poskrbela tudi za široko splošno izobrazbo, dodatno učenje jezikov (Zsuzso sta vpisala v ruski vrtec, kjer se je z lahkoto naučila ruščine, sicer so vse tri sestre obvladale nekaj tujih jezikov). Tudi na telesno vzgojo starša nista pozabila; redno so deklice plavale in igrale namizni tenis. In njihov šahovski razvoj? Prava revolucija ne samo v »ženskem« šahu – rodil se je fenomen sester Polgár! Najstarejša (Zsusza) je postala prva »moška« velemojstrica, najmlajša (Judit) je posekala celo Fischerjev rekord v osvojitvi najvišjega naslova, srednja (Zsófia) – po mnenju nekaterih poznavalcev najbolj talentirana – je ostala mednarodna mojstrica in ob prelomu stoletja opustila vrhunsko-tekmovalni šah. László Polgár je tako kljub vsem odporom in konfliktom, ki jih je neizogibno povzročil njegov družinski eksperiment, dokazal, da je genije mogoče vzgojiti! Ali pa je šlo za izjemno srečne okoliščine (szerencsés körülmények iz njegove formule), v katerih so se rodili trije genialni otroci?!
Ne glede na vse načrte, igrajo pri tem naključja posebno pomembno vlogo. Naključje je namreč hotelo, da triletna Zsuzsa med stikanjem po stanovanju najde šahovsko garnituro; šahovske figure so jo očarale, vse je hotela vedeti o njih. In tako se je začelo … Pred tem »odkritjem« ni bilo jasno, na katerem področju se bo razvijala genialnost otrok – drugorojena Zsofia in najmlajša Judit sta se že rodili v naključno najdeni (beri: izbrani) šahovski svet. Izziv se je z izbiro šaha, kakor sem že omenil, pravzaprav podvojil: šah je bil na začetku druge polovice minulega stoletja vendar izrazito moško oziroma, če hočete v »sodobni slovenščini« – male–dominated področje. Na tem moškem igrišču intelektualnega športa so ženske lahko samo estetski dodatek, okras, za vrhunske dosežke so ženske – pač – prikrajšane po naravi stvari. Da je »naravo stvari« določal moški šovinizem, še do danes ni vsem jasno, kakor berem, slišim in vidim. O tem se še razpišem. Vrnimo se h konceptu vzgajanja genijev! Dolgo sem tuhtal, kaj bi lahko bila bistvena iztočnica za misel o vzgajanju genijev. Dokler končno nisem povezal očitnega.
Pionir behavioristične smeri v psihologiji XX. stoletja, John Broadus Watson, je v knjigi Behaviorism (1924) zapisal: »Dajte mi ducat zdravih, dobro razvitih dojenčkov in moje lastno, vnaprej pripravljeno okolje, v katerem jih bom vzgajal, in jamčim, da lahko katerega koli izmed njih, izbranega naključno, izučim za katerikoli poklic, ki ga izberem – zdravnika, pravnika, umetnika, trgovca, pa tudi berača ali tatu – ne glede na njegove talente, nagnjenja, sposobnosti, težnje, poklicne interese ali poreklo. Vem, da s tem presegam svoje dejanske dokaze, in to priznavam. Toda tudi zagovorniki nasprotnega stališča počnejo enako – in to že več tisoč let.« Pozneje sem našel tudi nekaj Polgárjevih zapisov, ki so potrdile moje »sume« o behaviorističnem izhodišču njegovega eksperimenta.
Polgárjevo vnaprej pripravljeno okolje za vzgojo genijev ni bilo torej nič posebnega: s prvorojenko je še sam »tipal« in preizkušal, mlajši dve pa je najprej že prevzela Zsuzsa, pozneje so imele različne trenerje. Intenzivnost treninga je pospešila napredovanje v obvladovanju šahovskih veščin.
Šahovska stena na zgornji sliki z dobesedno domačimi nalogami za reševanje je bila del prirejenega okolja, v katerem je potekalo vsakdanje življenje sester. Tu je bila še bogata šahovska knjižnica in sistematično urejen kartotečni sistem za otvoritvene priprave …
Skratka – ogromno prostovoljnega učenja, ki je prineslo izjemne rezultate. (V oklepaju navedem še, kar mi je Judit pred nekaj leti odgovorila na vprašanje, ali bi karkoli spremenila v svoji šahovski mladosti: »Pravzaprav ničesar, le prepogosto je oče menjaval trenerje …«) Za bralce Šahovske misli sem izbral partijo enajstletne Zsuzse, igrano proti FM Kissu v Budimpešti leta 1980. Partije ni v bazah, objavila jo je Zsuzsa sama v knjigi Preboj v letu 2005; veliko pred tem (leta 1992) jo je prvič objavila Cathy Forbes v svoji odlični knjigi The Polgar sisters. Partija je čudovit prikaz pospešene šahovske zrelosti Polgárjeve prvorojenke, komaj najstnice!
Zsuzsa Polgár- László Kiss, Budimpešta 1980
Kraljeva indijka (E87)
1.d4 Sf6 2.c4 g6 3.Sc3 Lg7 4.e4 d6 5.f3 0-0 6.Le3 e5 7.d5 Sh5 8.Dd2 f5 9.0-0-0 Sd7 10.Ld3 Sc5
V tej obojestransko agresivni varianti Kraljeve indijske obrambe se taktika in strategija neopazno prepletata nastajajo »zaguljeni« položaji, v katerih se ni čisto enostavno dobro znajti. V splošnem seveda velja, da v kraljevoindijskih položajih črni napada na kraljevem, beli pa prevzema pobudo na daminem krilu. A v Sämischevi varianti, ki jo je Zsuzsa izbrala, beli rokira na damino krilo. Kako bo zdaj s potekom napada?
11.Lc2 a5 12.b3 Sa6
Proti dekletcu lahko igram karkoli?! A to »dekletce« je že marsikaj znalo in razumelo …
13.a3 f4 14.Lf2 g5
Ali črni pripravlja napad na odsotnega kralja?!
15.Sge2 g4 16.The1 Dg5 17.Kb2 Sf6 18.Sc1 h5 19.Sd3 Sh7 20.b4!
Po manevriranju – prvo pravo presenečenje: čeprav je beli kralj na daminem krilu, začenja Zsuzsa napad prav tu! Izvrstna pozicijska presoja enajstletnice, mar ne?
20…b6 21.ba5 ba5 22.La4 Sb8 23.c5 La6 24.Sb5 Lb5 25.Lb5 h4
Črni je strateško nadigran, a se tega še ne zaveda; njegova zadnja poteza je verjetno že odločilna napaka. Zdaj bo Zsuzsa izsilila odločitev na kraljevem krilu in ostala bo le še (njena) pobuda na drugi strani šahovnice.
26.h3 g3 27.Lg1 Dd8 28.c6 Sg5 29.Ka2 Dc8 30.Tb1 Lf6 31.Sb2 Kf7 32.Lf1 Ke7 33.Sc4 a4 34.Tb7 Kd8
Položaj na šahovnici je dozorel za taktično realizacijo prednosti:
35.Lb6 cb6 36.Sb6
Namesto mata kralju se je partija končala z matom dami! Jennifer Shahade je leta 2010 spisala knjigo s provokativnim naslovom Play like a girl! Res, igrajmo kot (nekatere) punčke …
Ali torej lahko vzgojimo genije?
Saj vendar niste pričakovali dokončnega odgovora? Znanstvena spoznanja zadnjih desetletij se sicer nagibajo h »garaški teoriji genialnosti«, kakor sem poimenoval odkritja švedsko-ameriškega psihologa Andresa Ericssona. Ta je ugotovil, da je za eksperta-virtuoza na katerem koli področju nujen predpogoj deset let (zgodnjega) intenzivnega treninga področja, na katerem lahko zablesti. Popularno se je govorilo in pisalo o 10 000 urah, potrebnih za doseganje najvišjih veščin. A tudi med primerljivo talentiranimi, ki so se približno enako časa posvečali svoji veščini, so še vedno precejšnje razlike, tako da nam še vedno manjkajo nekatere sestavine. Carol Dweck, še živeča ameriška psihologinja, je s svojimi deli s področja psihologije motivacije in v rast naravnane miselnosti (growth mindset) dodala zelo pomembno manjkajočo komponento. Njena splošna ugotovitev o tem, kako prepričanja ljudi o njihovih zmožnostih pomembno vplivajo na njihove dosežke, je nedvomno pravilna. Za piko na i pa je poskrbela neka druga razvojna psihologinja, Ellen Winner iz Bostona, ki je pri nadarjenih otrocih odkrila še nekaj – notranjo potrebo po obvladovanju, težnjo po izmojstritvi (rage to master) dejavnosti. In šele s temi spoznanji se lahko približamo razumevanju fenomena sester Polgár.
László Polgár, kakor sem že pred leti ugotavljal, ni bil originalen v svojih zamislih o vzgajanju genijev, bil pa je originalen v obsedenosti z izvedbo eksperimenta, s katerim bi dokazal pravilnost svoje formule. Srečne okoliščine iz formule so odločile v korist uspešnosti eksperimenta: brez naključnega odkritja šaha, brez nedvomne talentiranosti vseh treh otrok, brez zdrave sestrske tekmovalnosti, brez notranje motivacije in potrebe po mojstritvi, ki jih je dvigala visoko nad povprečje, bi formula iz knjige Vzgoja genijev ostala samo špekulacija o morebitnih dosežkih z izpolnitvijo in realizacijo potencialov.
Šahovski revoluciji, ki jo je sprožila Susan Polgar, bo posvečena recenzija njenih spominov v naslednji številki Šahovske misli.
