»Pa se mu je dokončno odpeljalo«, poreče neučakani bralec, ko bo prebral samo naslov in se opredelil do avtorja tega zapisa. »Bilo je samo vprašanje časa«, dodaja njegov somišljenik. »Le kaj bi to lahko bilo«? se sprašuje tretji. Esej o glasbi in šahu, o Wagnerju-šahistu ali Aljehinu-glasbeniku? Hm. Poskusite raje tako: preberite zapis in se potem opredeljujte o zapisanem – morda naslov skriva kaj, čemur še niste posvečali pozornosti ne glede na mnenje, ki ga imate o piscu.
Celo krvavi amaterji si včasih domišljamo, da smo šahovski umetniki. Pobožne želje, kakopak – vemo, kako je z amatersko umetnostjo. A šahovska umetnost seveda obstaja. Nastajala je nekaj stoletij, dosegala vrhunce v posameznih obdobjih razvoja šahovskih idej – teorije in prakse. Ohranjene so številne umetnine, ki so za šahiste vedno na ogled: razstave šahovskih dosežkov s poljubnimi katalogi stvaritev, vse po različnih okusih. Nekaj pa amaterji le smo, namreč edino »kompetentno« občinstvo na razstavah šahovske umetnosti …
Razmišljajoči ljudje se kar pogosto ukvarjamo z vprašanji o umetnosti in umetnikih, predvsem o problematičnih razmerjih med vrednostjo umetniškega ustvarjanja in osebnostno vrednostjo umetnikov. Zapletena vprašanja, na katera ni preprostih odgovorov. Občudovanje umetniških stvaritev nam ne preprečuje kritičnega odnosa do ustvarjalcev. Davno tega je že Nietzsche izstrelil puščico (navajam po spominu): »Bralec, ne želi si spoznati avtorja knjige!« Na vseh področjih umetnosti je mogoče najti umetnike, ki niso obdarjeni s človeškimi vrlinami, kakor nakazuje njihov umetniški potencial. Umetnik – samoumevno – nima statusa svetnika. Kljub svoji nadpovprečnosti in celo genialnosti so še vedno »človeški, vse preveč človeški« (spet se iz ozadja oglaša moj Nietzsche). A prizanesljivost do značajskih in drugih pomanjkljivostih posameznega, tudi največjega umetnika, se na neki točki lahko preneha. In se po moje tudi mora. Zakaj se osredotočam na Wagnerja in Aljehina? Očitno sem postavil skupaj dva predstavnika različnih umetnosti, ki nista bila niti sodobnika, zaradi nečesa, kar ju povezuje. Vabljeni k razmišljanju o tem!
Osvetlitev povezave
Richard Wagner, kultni skladatelj XIX. stoletja. Sam zagotovo ne spadam med wagnerijance – ne ležita mi ne njegova programska uglasbitev nemške mitologije, ne njegove pompozne, megalomansko razvlečene opere. A to je stvar glasbenega okusa in se ne tiče presoje o Wagnerju kot človeku. V nasprotju s tem pa sem občudovalec šahovske umetnosti Aleksandra Aljehina! Odkar pomnim, se navdušujem nad njegovo ustvarjalno fantazijo, zelo redko sposobnostjo ustvarjanja in obvladovanja kaotičnih razmer na šahovnici. Tartakower je nekoč zapisal, da igra Aljehin »sončni šah«, in res, kdor se poglablja v njegove znamenite partije, postane obsijan z lepoto »vražje« dinamike, ki sije iz njih.
Ali sem pri primerjanju Wagnerja in Aljehina mislil na ta ustvarjalni presežek? Nikakor. Prej bi ju spravil v sorodstvo po njunem bolestnem egocentrizmu, narcisoidni osebnostni motnji, po značajskih potezah. A tudi tega nisem imel v mislih. Umetniki so pač prepogosto polni sebe in nekateri od občinstva prostodušno zahtevajo zamaknjeno občudovanje in hvaležnost, da so lahko v stiku z njimi. Napačna sled. Ne, tudi osebna tragika dveh tako različnih umetnikov ni pravo vezivo. Žal ju povezuje nekaj, kar predstavlja neizbrisljiv madež njune življenjske zgodbe. Antisemitizem. Pri Wagnerju vseprisotno čustvo sovraštva in prezira do Judov, pri Aljehinu nekaj časa zmerni, malodane kriptoantisemitizem, potem pa agitatorsko-kolaboracionistični, nedvoumen antisemitizem. Zgoraj opredeljeni neizbrisljiv madež – ali imam materialne dokaze za takšno sodbo? Seveda.
Judovstvo v glasbi
Leta 1850 (!) je v reviji Neue Zeitschrift für Musik v Leipzigu izšla razprava s tem naslovom (Das Judenthum in der Musik). Avtor se je podpisal kot K. Freigedank. In kakšno zvezo ima to z Wagnerjem? Freigedank – Svobodomislec – je bil psevdonim Richarda Wagnerja.
Leta 1869 je bila ta razprava »izbrušena« in ponatisnjena, takrat s pravim imenom in priimkom, s čemer je postalo ugibanje o avtorstvu odveč. Ta »znanstveni« pamflet je zbirka rasnih, kulturnih, jezikovnih itd. predsodkov in stereotipov, s katerimi je evropski (nikakor ne samo nemški) antisemitizem operiral že stoletja. V njem je zgoščen primitivizem vseevropskega »gnusa« do Judov – od njihovega Jehove, neevropskega zunanjega izgleda, neevropskega jezika do lokave preračunljivosti in sposobnosti infiltriranja v tuje okolje. Skratka, gre za invazivno vrsto, ki povzroča škodo ljudem in evropskemu okolju. In sedaj so se lotili še svete sfere umetnosti! Poleg izbranih šopkov kvaziintelektualnega prostaštva je glavna teža Wagnerjeve lažiznanstvene argumentacije v trditvi, da »izkoreninjeni« Judje preprosto niso sposobni skladati prave glasbe, ker je največ, česar so sposobni, oponašanje. Zato je njihova glasba površno všečna, nima pa globine. In pri tem omenja Mendelssohna (!!), ki je bil sicer dober oponašalec, a »brez vseh tistih odlik, ki bi lahko, pa čeprav samo enkrat, omogočile globoko ganjenost naših src in duš, kakršno pričakujemo od umetnosti.« Nalašč sem uporabil Wagnerjev dobesedni navedek, da bo jasno, kakšno »srce in dušo«, predvsem pa zblojena antisemitska ušesa je imel ta velikan glasbe XIX. stoletja. Saj bi natresel še veliko navedkov iz Judovstva v glasbi, a lahko mi verjamete, da ni vredno predolgo gledati v »globine« Wagnerjeve antisemitske kloake. Razumljivo, da so nacisti Wagnerja častili, da je Veliki vodja romal v Bayreuth na predstave prave nemške glasbe, … Ne znam odgovoriti na vprašanje, kako Wagnerjev antisemitizem kvari njegovo glasbo. Morda je sploh ne. A naj za sklep in izhodišče za razmišljanje o tem zadošča Adornovo mnenje v zvezi s Parsifalom: »Religija ljubezni in sočutja, ki jo ta opera oznanja, ni prav nič boljša od Göringovega razglasa o varstvu živali. Pri Wagnerju je odrešitev enakovredna uničenju: Kundry je odrešena na enak način, kot bi Gestapo trdil, da je Jude odrešil.«
Arijski in judovski šah
Na zgodovinskem časovnem traku smo se premaknili za skoraj sto let, od Leipziga v jeseni leta 1850 do Pariza spomladi leta 1941. V glavnem mestu okupirane Francije je bila v dnevniku Pariser Zeitung od 18. do 23. marca objavljana razprava Arisches und jüdisches Schach. Podpisal jo je svetovni prvak dr. Aljehin, ki se je po šahovski olimpijadi v Buenos Airesu ob začetku II. svetovne vojne vrnil v Francijo. Vsebina te razprave v šestih nadaljevanjih je bila po Aljehinovem mnenju prvi znanstveni poskus zasnove rasne teorije šaha, po katerem se bistveno razlikujeta arijski in judovski šah. Kdor je preučil te sestavke, lahko potegne jasno vzporednico med Wagnerjevo rasno teorijo glasbe in Aljehinovo rasno teorijo šaha. Judje zaradi svoje pridobitne nagnjenosti, pomanjkanja poguma in obrambne naravnanosti ne dosegajo višine napadalnega arijskega šaha. Aljehinovi »znanstveni« argumenti so še bolj groteskno smešni, čeprav jih je nanizal z vso potrebno resnobo in avtoriteto strokovnjaka.
V soglasju z Wagnerjem je tudi Aljehin znanstveno prepričan, da judovski šah ni dal nobenega »pravega umetnika«, ker je to glede na značilnosti judovskega šaha preprosto nemogoče. Zelo milo rečeno Aljehin v svojih »nacističnih člankih« z germansko preciznostjo in arijsko napadalnostjo strelja kolosalne kozle! Brez nepotrebne prizanesljivosti pa gre za sramotno in svetovnega prvaka nedostojno izkrivljanje empiričnih dejstev, izmišljanje zarot svetovnega šahovskega judovstva zoper »zdrave« protagoniste arijskega šaha … Čeprav se Aljehin ograjuje od običajnega arzenala rasne in kulturne vulgarnosti, s katero se kiti Wagner, je v opisih in presojah o prvem in drugem svetovnem prvaku (Steinitzu in Laskerju) ter drugih velikih mojstrov šaha (Rubinsteina in Nimcoviča) naravnost ostuden.
Po končani vojni se je Aljehin branil, da je bil v pisanje prisiljen, da celotno besedilo sploh ni njegovo. Njegovi častilci so takoj popadli to prozorno razlago. Takšno stališče je povzel tudi tisti, ki je Kasparovu pisal biografski del poglavja o Aljehinu v uspešnicah o njegovih velikih predhodnikih. Aljehinovo zaklinjanje, da so ga nacisti prisilili v kolaboracijo, je neprepričljivo, toda s tem je vsaj poskušal ohraniti obraz in rešiti čast. Seveda pasivna kolaboracija nima ne pravnih ne moralnih posledic, aktivna kolaboracija pa je druga zgodba. Ne gre več samo za preživetveno držo (o tem imamo tudi Slovenci neskončne razprave iz obdobja 1941-1945). Še v tretje prepustim besedo brkatemu »stricu iz ozadja«, ki je razumel globinsko psihologijo še preden je uradno nastala: »’To sem storil’, mi govori spomin. ‘Tega nisem mogel storiti’ – mi pravi ponos in ostaja neizprosen. Nazadnje odneha spomin.«
Z veseljem pripišem, da se Aljehin končno bistveno razlikuje od Wagnerja. Svoje dejanje je sicer začel obžalovati šele, ko je tik pred smrtjo postal persona non grata – organizatorji turnirja zmage v Londonu so Aljehinu preklicali vabilo na turnir zaradi ameriškega protesta, kar je umirajočemu samo pospešilo smrt.
Bodi dovolj – živimo v času vsesplošnega delirija in ne dovolimo si, da nas ta tok odnese …
Post scriptum
Karikaturi Wagnerja-šahista in Aljehina-pianista sta nastali v sodelovanju s ChatGPT-jem (obljubil sem »mu«, da bom navedel avtorstvo!), čeprav sem jaz podpisan kot »umetnik«.
